Oj ta noč milobe polna!Taka noč je bila takratKo je Romeo otoženStal pod oknom Julije.A nocoj po beli cestiIzprehajamo se trije ...Zdi se mi, da čutim v licaNjenih usten vroči dih.Moj prijatelj se prikloni,Da v oči ji vidi sladke,In rokó ji mehko stisneIn šepeče ji zaljubljen:«Duša moja ljubezniva,Glejte tam valove tiheKak bleščé se v mesečini ...Luna sveti se na dnù.Ali ni svetlà in krasnaKot visoko tam na nebu?V srcu mojem slika VašaSveti se takó ljubó.»In nagnila se je k njemuIn molčala ... ali takratZabolelo me je v srcuIn govoril sem otožen:«Da, kak tam v valovih svetlihSveti luna se vabljivo,Kot bi čakala nestrpnoZaročenca poznega.Ah, kakó v valovih tihihSladko bi se tam sanjalo!Tam bi srce pozabiloKar čutilo je nekdàj.»Strahom me pogleda onaIn vsi trije obmolčímo;Luna sanja tam visoko,Sanja tiho v dnù valov.
Oj ta noč milobe polna!Taka noč je bila takratKo je Romeo otoženStal pod oknom Julije.A nocoj po beli cestiIzprehajamo se trije ...Zdi se mi, da čutim v licaNjenih usten vroči dih.Moj prijatelj se prikloni,Da v oči ji vidi sladke,In rokó ji mehko stisneIn šepeče ji zaljubljen:«Duša moja ljubezniva,Glejte tam valove tiheKak bleščé se v mesečini ...Luna sveti se na dnù.Ali ni svetlà in krasnaKot visoko tam na nebu?V srcu mojem slika VašaSveti se takó ljubó.»In nagnila se je k njemuIn molčala ... ali takratZabolelo me je v srcuIn govoril sem otožen:«Da, kak tam v valovih svetlihSveti luna se vabljivo,Kot bi čakala nestrpnoZaročenca poznega.Ah, kakó v valovih tihihSladko bi se tam sanjalo!Tam bi srce pozabiloKar čutilo je nekdàj.»Strahom me pogleda onaIn vsi trije obmolčímo;Luna sanja tam visoko,Sanja tiho v dnù valov.
Oj ta noč milobe polna!Taka noč je bila takratKo je Romeo otoženStal pod oknom Julije.
Oj ta noč milobe polna!
Taka noč je bila takrat
Ko je Romeo otožen
Stal pod oknom Julije.
A nocoj po beli cestiIzprehajamo se trije ...Zdi se mi, da čutim v licaNjenih usten vroči dih.
A nocoj po beli cesti
Izprehajamo se trije ...
Zdi se mi, da čutim v lica
Njenih usten vroči dih.
Moj prijatelj se prikloni,Da v oči ji vidi sladke,In rokó ji mehko stisneIn šepeče ji zaljubljen:
Moj prijatelj se prikloni,
Da v oči ji vidi sladke,
In rokó ji mehko stisne
In šepeče ji zaljubljen:
«Duša moja ljubezniva,Glejte tam valove tiheKak bleščé se v mesečini ...Luna sveti se na dnù.
«Duša moja ljubezniva,
Glejte tam valove tihe
Kak bleščé se v mesečini ...
Luna sveti se na dnù.
Ali ni svetlà in krasnaKot visoko tam na nebu?V srcu mojem slika VašaSveti se takó ljubó.»
Ali ni svetlà in krasna
Kot visoko tam na nebu?
V srcu mojem slika Vaša
Sveti se takó ljubó.»
In nagnila se je k njemuIn molčala ... ali takratZabolelo me je v srcuIn govoril sem otožen:
In nagnila se je k njemu
In molčala ... ali takrat
Zabolelo me je v srcu
In govoril sem otožen:
«Da, kak tam v valovih svetlihSveti luna se vabljivo,Kot bi čakala nestrpnoZaročenca poznega.
«Da, kak tam v valovih svetlih
Sveti luna se vabljivo,
Kot bi čakala nestrpno
Zaročenca poznega.
Ah, kakó v valovih tihihSladko bi se tam sanjalo!Tam bi srce pozabiloKar čutilo je nekdàj.»
Ah, kakó v valovih tihih
Sladko bi se tam sanjalo!
Tam bi srce pozabilo
Kar čutilo je nekdàj.»
Strahom me pogleda onaIn vsi trije obmolčímo;Luna sanja tam visoko,Sanja tiho v dnù valov.
Strahom me pogleda ona
In vsi trije obmolčímo;
Luna sanja tam visoko,
Sanja tiho v dnù valov.
Nad menoj se prva zvezdaJasno zableščala je,Lahna sapica večernaVrh goré pihljala je.Tam od vzhoda, od Ljubljane,Divna pesem se glasí,Glasne godbe čarne glase,Da jih čujem, se mi zdí.In v dvorani razsvetljeni,Kako je življenje to!Moje tožno srce hočeV čarobno vrvenje to.Oj to šepetanje sladko,Oj ta živi plam očés ...In objemljejo se rókeV šumni, strasti polni ples.Kot bi rožico pomladnoHladni sever bil objel,Med svetlé vrsté HelenoNjen plesalec je odvel.Ah kakó je čarokrasna,Kot ni bila prej nikdar,Ah kakó v očéh njegovihVnemlje se ljubezni žar ...Noč je pala nad Ljubljano,Godba obmolčala je,Nad goró s krvavim žaromLuna zasijala je.
Nad menoj se prva zvezdaJasno zableščala je,Lahna sapica večernaVrh goré pihljala je.Tam od vzhoda, od Ljubljane,Divna pesem se glasí,Glasne godbe čarne glase,Da jih čujem, se mi zdí.In v dvorani razsvetljeni,Kako je življenje to!Moje tožno srce hočeV čarobno vrvenje to.Oj to šepetanje sladko,Oj ta živi plam očés ...In objemljejo se rókeV šumni, strasti polni ples.Kot bi rožico pomladnoHladni sever bil objel,Med svetlé vrsté HelenoNjen plesalec je odvel.Ah kakó je čarokrasna,Kot ni bila prej nikdar,Ah kakó v očéh njegovihVnemlje se ljubezni žar ...Noč je pala nad Ljubljano,Godba obmolčala je,Nad goró s krvavim žaromLuna zasijala je.
Nad menoj se prva zvezdaJasno zableščala je,Lahna sapica večernaVrh goré pihljala je.
Nad menoj se prva zvezda
Jasno zableščala je,
Lahna sapica večerna
Vrh goré pihljala je.
Tam od vzhoda, od Ljubljane,Divna pesem se glasí,Glasne godbe čarne glase,Da jih čujem, se mi zdí.
Tam od vzhoda, od Ljubljane,
Divna pesem se glasí,
Glasne godbe čarne glase,
Da jih čujem, se mi zdí.
In v dvorani razsvetljeni,Kako je življenje to!Moje tožno srce hočeV čarobno vrvenje to.
In v dvorani razsvetljeni,
Kako je življenje to!
Moje tožno srce hoče
V čarobno vrvenje to.
Oj to šepetanje sladko,Oj ta živi plam očés ...In objemljejo se rókeV šumni, strasti polni ples.
Oj to šepetanje sladko,
Oj ta živi plam očés ...
In objemljejo se róke
V šumni, strasti polni ples.
Kot bi rožico pomladnoHladni sever bil objel,Med svetlé vrsté HelenoNjen plesalec je odvel.
Kot bi rožico pomladno
Hladni sever bil objel,
Med svetlé vrsté Heleno
Njen plesalec je odvel.
Ah kakó je čarokrasna,Kot ni bila prej nikdar,Ah kakó v očéh njegovihVnemlje se ljubezni žar ...
Ah kakó je čarokrasna,
Kot ni bila prej nikdar,
Ah kakó v očéh njegovih
Vnemlje se ljubezni žar ...
Noč je pala nad Ljubljano,Godba obmolčala je,Nad goró s krvavim žaromLuna zasijala je.
Noč je pala nad Ljubljano,
Godba obmolčala je,
Nad goró s krvavim žarom
Luna zasijala je.
In takrat sem postavil jazHeleni grad krasán,Najlepši grad, kar jih je kdajObžaril solnčni dan ...Ponosni stebri mramorniKipijo do nebá,In streha se visoko tamOd zlata lesketá.In ózri se z balkona dolPo svetu naokrog:Tam vrti najkrasnejših rož,Tam zelen, senčnat log.Nešteto gostov se hladíPo logu na klopeh, —Cuj, prav do grada sliši seNjihov razkošni smeh.Takó vesele nisem njeŠe nikdar videl jaz, —Kakó je srečen pógled njen,Kakó žarèč obraz ...V tem novem čaru skoro večHelene ne poznam;Pod temno lipo senčnatoSedím na klopi sam.Uvela roža tam ležíNa poti pred menó, —Iz njene roke pala jeKo šla je tod mimó.
In takrat sem postavil jazHeleni grad krasán,Najlepši grad, kar jih je kdajObžaril solnčni dan ...Ponosni stebri mramorniKipijo do nebá,In streha se visoko tamOd zlata lesketá.In ózri se z balkona dolPo svetu naokrog:Tam vrti najkrasnejših rož,Tam zelen, senčnat log.Nešteto gostov se hladíPo logu na klopeh, —Cuj, prav do grada sliši seNjihov razkošni smeh.Takó vesele nisem njeŠe nikdar videl jaz, —Kakó je srečen pógled njen,Kakó žarèč obraz ...V tem novem čaru skoro večHelene ne poznam;Pod temno lipo senčnatoSedím na klopi sam.Uvela roža tam ležíNa poti pred menó, —Iz njene roke pala jeKo šla je tod mimó.
In takrat sem postavil jazHeleni grad krasán,Najlepši grad, kar jih je kdajObžaril solnčni dan ...
In takrat sem postavil jaz
Heleni grad krasán,
Najlepši grad, kar jih je kdaj
Obžaril solnčni dan ...
Ponosni stebri mramorniKipijo do nebá,In streha se visoko tamOd zlata lesketá.
Ponosni stebri mramorni
Kipijo do nebá,
In streha se visoko tam
Od zlata lesketá.
In ózri se z balkona dolPo svetu naokrog:Tam vrti najkrasnejših rož,Tam zelen, senčnat log.
In ózri se z balkona dol
Po svetu naokrog:
Tam vrti najkrasnejših rož,
Tam zelen, senčnat log.
Nešteto gostov se hladíPo logu na klopeh, —Cuj, prav do grada sliši seNjihov razkošni smeh.
Nešteto gostov se hladí
Po logu na klopeh, —
Cuj, prav do grada sliši se
Njihov razkošni smeh.
Takó vesele nisem njeŠe nikdar videl jaz, —Kakó je srečen pógled njen,Kakó žarèč obraz ...
Takó vesele nisem nje
Še nikdar videl jaz, —
Kakó je srečen pógled njen,
Kakó žarèč obraz ...
V tem novem čaru skoro večHelene ne poznam;Pod temno lipo senčnatoSedím na klopi sam.
V tem novem čaru skoro več
Helene ne poznam;
Pod temno lipo senčnato
Sedím na klopi sam.
Uvela roža tam ležíNa poti pred menó, —Iz njene roke pala jeKo šla je tod mimó.
Uvela roža tam leží
Na poti pred menó, —
Iz njene roke pala je
Ko šla je tod mimó.
Na licu nobenem gorjá ni,Le meni je srce tesnó,Heleno v bleščeči dvoraniZaljubljeno išče okó.Z lornjeto v prebeli ročiciMed množico pestro sedí,V sočutju goríta ji lici,Ko zró ji na oder očí.Visoko tam sredi azurja,Zamišljena luna zre v noč,K nji žalostni spev trubadurjaOdplava sladkó vzdihujoč.Ah pesem o strasti kipeči,O vzdihih, o tajnih solzàh,Ah pesem o čarobni sreči,O sladkih, odbeglih sanjàh.Vzcvetèl je iz temnega grobaOpojni romantike cvet,Srcá polastí se miloba,Kot sen iz pozabljenih let ...Kakó ti ljubezen ognjenaV nedolžnih očéh plapolá, —Ah, ti jih razumeš, Helena —Ti čuješ te prošnje srcá? ...Postoj še! ... O kje v tem vrvenjuRomantični sen je ostal?Prijatelji, tu smo v življenju —Applaudite! zástor je pal.
Na licu nobenem gorjá ni,Le meni je srce tesnó,Heleno v bleščeči dvoraniZaljubljeno išče okó.Z lornjeto v prebeli ročiciMed množico pestro sedí,V sočutju goríta ji lici,Ko zró ji na oder očí.Visoko tam sredi azurja,Zamišljena luna zre v noč,K nji žalostni spev trubadurjaOdplava sladkó vzdihujoč.Ah pesem o strasti kipeči,O vzdihih, o tajnih solzàh,Ah pesem o čarobni sreči,O sladkih, odbeglih sanjàh.Vzcvetèl je iz temnega grobaOpojni romantike cvet,Srcá polastí se miloba,Kot sen iz pozabljenih let ...Kakó ti ljubezen ognjenaV nedolžnih očéh plapolá, —Ah, ti jih razumeš, Helena —Ti čuješ te prošnje srcá? ...Postoj še! ... O kje v tem vrvenjuRomantični sen je ostal?Prijatelji, tu smo v življenju —Applaudite! zástor je pal.
Na licu nobenem gorjá ni,Le meni je srce tesnó,Heleno v bleščeči dvoraniZaljubljeno išče okó.
Na licu nobenem gorjá ni,
Le meni je srce tesnó,
Heleno v bleščeči dvorani
Zaljubljeno išče okó.
Z lornjeto v prebeli ročiciMed množico pestro sedí,V sočutju goríta ji lici,Ko zró ji na oder očí.
Z lornjeto v prebeli ročici
Med množico pestro sedí,
V sočutju goríta ji lici,
Ko zró ji na oder očí.
Visoko tam sredi azurja,Zamišljena luna zre v noč,K nji žalostni spev trubadurjaOdplava sladkó vzdihujoč.
Visoko tam sredi azurja,
Zamišljena luna zre v noč,
K nji žalostni spev trubadurja
Odplava sladkó vzdihujoč.
Ah pesem o strasti kipeči,O vzdihih, o tajnih solzàh,Ah pesem o čarobni sreči,O sladkih, odbeglih sanjàh.
Ah pesem o strasti kipeči,
O vzdihih, o tajnih solzàh,
Ah pesem o čarobni sreči,
O sladkih, odbeglih sanjàh.
Vzcvetèl je iz temnega grobaOpojni romantike cvet,Srcá polastí se miloba,Kot sen iz pozabljenih let ...
Vzcvetèl je iz temnega groba
Opojni romantike cvet,
Srcá polastí se miloba,
Kot sen iz pozabljenih let ...
Kakó ti ljubezen ognjenaV nedolžnih očéh plapolá, —Ah, ti jih razumeš, Helena —Ti čuješ te prošnje srcá? ...
Kakó ti ljubezen ognjena
V nedolžnih očéh plapolá, —
Ah, ti jih razumeš, Helena —
Ti čuješ te prošnje srcá? ...
Postoj še! ... O kje v tem vrvenjuRomantični sen je ostal?Prijatelji, tu smo v življenju —Applaudite! zástor je pal.
Postoj še! ... O kje v tem vrvenju
Romantični sen je ostal?
Prijatelji, tu smo v življenju —
Applaudite! zástor je pal.
Kot začarane stojéHiše črne in grozeče;Tožno časih iz megléLuč samotna zatrepeče.Nad seboj visoko tamVidim okna razsvetljena ...Ah, to je njen gorki hram —In pri oknu je Helena.Na nebó, tja v noč temnóZro očesca ji sanjava,Bog ve, kod sedaj lahnóSrečna njena duša plava.Ali ji prihodnje dníSlikajo razkošne sanje?Ali si nazaj želíSpet večere nekedanje?Ah, zakrit je prejšnji časV njeni duši sanjajočiIn pozabljen, — kakor jazPod njé oknom v mrtvi noči.
Kot začarane stojéHiše črne in grozeče;Tožno časih iz megléLuč samotna zatrepeče.Nad seboj visoko tamVidim okna razsvetljena ...Ah, to je njen gorki hram —In pri oknu je Helena.Na nebó, tja v noč temnóZro očesca ji sanjava,Bog ve, kod sedaj lahnóSrečna njena duša plava.Ali ji prihodnje dníSlikajo razkošne sanje?Ali si nazaj želíSpet večere nekedanje?Ah, zakrit je prejšnji časV njeni duši sanjajočiIn pozabljen, — kakor jazPod njé oknom v mrtvi noči.
Kot začarane stojéHiše črne in grozeče;Tožno časih iz megléLuč samotna zatrepeče.
Kot začarane stojé
Hiše črne in grozeče;
Tožno časih iz meglé
Luč samotna zatrepeče.
Nad seboj visoko tamVidim okna razsvetljena ...Ah, to je njen gorki hram —In pri oknu je Helena.
Nad seboj visoko tam
Vidim okna razsvetljena ...
Ah, to je njen gorki hram —
In pri oknu je Helena.
Na nebó, tja v noč temnóZro očesca ji sanjava,Bog ve, kod sedaj lahnóSrečna njena duša plava.
Na nebó, tja v noč temnó
Zro očesca ji sanjava,
Bog ve, kod sedaj lahnó
Srečna njena duša plava.
Ali ji prihodnje dníSlikajo razkošne sanje?Ali si nazaj želíSpet večere nekedanje?
Ali ji prihodnje dní
Slikajo razkošne sanje?
Ali si nazaj želí
Spet večere nekedanje?
Ah, zakrit je prejšnji časV njeni duši sanjajočiIn pozabljen, — kakor jazPod njé oknom v mrtvi noči.
Ah, zakrit je prejšnji čas
V njeni duši sanjajoči
In pozabljen, — kakor jaz
Pod njé oknom v mrtvi noči.
Večerni mrak svoj črni plaščRazgrinja naokoli,V skrivnostnem miru množicaPo temni cerkvi moli.A v mojem srcu ni mirú, —Kakó bi mogel biti?Strastíj mogočno morje — kdóBi znal upokojíti?Ne gleda mi v oltar okó, —Temnó je na oltarji; —Oči sta njeni zarji dve,Nebeško lepi zarji.V teh neizpolnjenih željàhPretežko je živeti;Če tudi ti ne ljubiš me,Jaz nočem več trpeti.Objamem in poljubim te,Da v mehkih rokah tvojihUgasne ta pekoča strast,Ta ogenj v prsih mojih ...V trepetajočih lučicahOltar tedàj zasijeIn orgelj veličastni glasPo cerkvi se razlije.In zdi se mi, kot da bi pel:«Klečíte in molíte,Če tudi srce brani seMolíte in trpíte ...»
Večerni mrak svoj črni plaščRazgrinja naokoli,V skrivnostnem miru množicaPo temni cerkvi moli.A v mojem srcu ni mirú, —Kakó bi mogel biti?Strastíj mogočno morje — kdóBi znal upokojíti?Ne gleda mi v oltar okó, —Temnó je na oltarji; —Oči sta njeni zarji dve,Nebeško lepi zarji.V teh neizpolnjenih željàhPretežko je živeti;Če tudi ti ne ljubiš me,Jaz nočem več trpeti.Objamem in poljubim te,Da v mehkih rokah tvojihUgasne ta pekoča strast,Ta ogenj v prsih mojih ...V trepetajočih lučicahOltar tedàj zasijeIn orgelj veličastni glasPo cerkvi se razlije.In zdi se mi, kot da bi pel:«Klečíte in molíte,Če tudi srce brani seMolíte in trpíte ...»
Večerni mrak svoj črni plaščRazgrinja naokoli,V skrivnostnem miru množicaPo temni cerkvi moli.
Večerni mrak svoj črni plašč
Razgrinja naokoli,
V skrivnostnem miru množica
Po temni cerkvi moli.
A v mojem srcu ni mirú, —Kakó bi mogel biti?Strastíj mogočno morje — kdóBi znal upokojíti?
A v mojem srcu ni mirú, —
Kakó bi mogel biti?
Strastíj mogočno morje — kdó
Bi znal upokojíti?
Ne gleda mi v oltar okó, —Temnó je na oltarji; —Oči sta njeni zarji dve,Nebeško lepi zarji.
Ne gleda mi v oltar okó, —
Temnó je na oltarji; —
Oči sta njeni zarji dve,
Nebeško lepi zarji.
V teh neizpolnjenih željàhPretežko je živeti;Če tudi ti ne ljubiš me,Jaz nočem več trpeti.
V teh neizpolnjenih željàh
Pretežko je živeti;
Če tudi ti ne ljubiš me,
Jaz nočem več trpeti.
Objamem in poljubim te,Da v mehkih rokah tvojihUgasne ta pekoča strast,Ta ogenj v prsih mojih ...
Objamem in poljubim te,
Da v mehkih rokah tvojih
Ugasne ta pekoča strast,
Ta ogenj v prsih mojih ...
V trepetajočih lučicahOltar tedàj zasijeIn orgelj veličastni glasPo cerkvi se razlije.
V trepetajočih lučicah
Oltar tedàj zasije
In orgelj veličastni glas
Po cerkvi se razlije.
In zdi se mi, kot da bi pel:«Klečíte in molíte,Če tudi srce brani seMolíte in trpíte ...»
In zdi se mi, kot da bi pel:
«Klečíte in molíte,
Če tudi srce brani se
Molíte in trpíte ...»
Od tam kjer spava jasno solnce,Iz krajev pesmij in duhóv,Oj čárovnik, prileti k meniOd Gange zélenih bregóv.Prinesi meni vse bogastvo,Najlepše bísere morjá,Sezídaj mi gradove svetleOd mramorja in od zlatá.Življenje svoje dam ti zanje —Kaj hočem zdaj z življenjem jaz?Samó trenotek mi še pusti,Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...«Poglej, Helena, té gradove,Ta blesk zlatá, demantov žar,Poglej, to je življenje moje,Poklanjam ti ga v zadnji dar.Kaj ni že bledo moje lice?Kaj ni že moten pógled moj?Poglej na vzhod, že sije luna,Umreti moram jaz nocoj.Samó nocoj, nocoj me ljubi,Poljubi me enkrat samó,Da na gorečih tvojih ustnihNebesa meni se pričnó ...»— In iz dvorane zazvení spetRazkošen valček, šum in smeh, —In v plesu ji drhtíjo udje,Ljubezen ji gorí v očéh.
Od tam kjer spava jasno solnce,Iz krajev pesmij in duhóv,Oj čárovnik, prileti k meniOd Gange zélenih bregóv.Prinesi meni vse bogastvo,Najlepše bísere morjá,Sezídaj mi gradove svetleOd mramorja in od zlatá.Življenje svoje dam ti zanje —Kaj hočem zdaj z življenjem jaz?Samó trenotek mi še pusti,Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...«Poglej, Helena, té gradove,Ta blesk zlatá, demantov žar,Poglej, to je življenje moje,Poklanjam ti ga v zadnji dar.Kaj ni že bledo moje lice?Kaj ni že moten pógled moj?Poglej na vzhod, že sije luna,Umreti moram jaz nocoj.Samó nocoj, nocoj me ljubi,Poljubi me enkrat samó,Da na gorečih tvojih ustnihNebesa meni se pričnó ...»— In iz dvorane zazvení spetRazkošen valček, šum in smeh, —In v plesu ji drhtíjo udje,Ljubezen ji gorí v očéh.
Od tam kjer spava jasno solnce,Iz krajev pesmij in duhóv,Oj čárovnik, prileti k meniOd Gange zélenih bregóv.
Od tam kjer spava jasno solnce,
Iz krajev pesmij in duhóv,
Oj čárovnik, prileti k meni
Od Gange zélenih bregóv.
Prinesi meni vse bogastvo,Najlepše bísere morjá,Sezídaj mi gradove svetleOd mramorja in od zlatá.
Prinesi meni vse bogastvo,
Najlepše bísere morjá,
Sezídaj mi gradove svetle
Od mramorja in od zlatá.
Življenje svoje dam ti zanje —Kaj hočem zdaj z življenjem jaz?Samó trenotek mi še pusti,Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...
Življenje svoje dam ti zanje —
Kaj hočem zdaj z življenjem jaz?
Samó trenotek mi še pusti,
Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...
«Poglej, Helena, té gradove,Ta blesk zlatá, demantov žar,Poglej, to je življenje moje,Poklanjam ti ga v zadnji dar.
«Poglej, Helena, té gradove,
Ta blesk zlatá, demantov žar,
Poglej, to je življenje moje,
Poklanjam ti ga v zadnji dar.
Kaj ni že bledo moje lice?Kaj ni že moten pógled moj?Poglej na vzhod, že sije luna,Umreti moram jaz nocoj.
Kaj ni že bledo moje lice?
Kaj ni že moten pógled moj?
Poglej na vzhod, že sije luna,
Umreti moram jaz nocoj.
Samó nocoj, nocoj me ljubi,Poljubi me enkrat samó,Da na gorečih tvojih ustnihNebesa meni se pričnó ...»
Samó nocoj, nocoj me ljubi,
Poljubi me enkrat samó,
Da na gorečih tvojih ustnih
Nebesa meni se pričnó ...»
— In iz dvorane zazvení spetRazkošen valček, šum in smeh, —In v plesu ji drhtíjo udje,Ljubezen ji gorí v očéh.
— In iz dvorane zazvení spet
Razkošen valček, šum in smeh, —
In v plesu ji drhtíjo udje,
Ljubezen ji gorí v očéh.
Noč mrtvaška je tam zunaj:Ni ne zvezd, ne lune jasne;Moje srce je otožno:Ni ne sreče, ne tolažbe ...Da razjasniš mojo dušo,Pridi duh iz svetle čaše;Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje ...Dneva ní brez solnčne lučiIn če tudi zvezde zlateLepše kakor kdaj goríjo;Sreče ni brez tebe zame,Ni brez tebe je, Helena.Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate,Da ljubiti me ne moreš ...A povéj, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?A povéj, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti? ...Da ne vidim te nikdár več,Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje!— — — — — — — — —Ali roka mi omahne ...O povej, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?O povej, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti?
Noč mrtvaška je tam zunaj:Ni ne zvezd, ne lune jasne;Moje srce je otožno:Ni ne sreče, ne tolažbe ...Da razjasniš mojo dušo,Pridi duh iz svetle čaše;Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje ...Dneva ní brez solnčne lučiIn če tudi zvezde zlateLepše kakor kdaj goríjo;Sreče ni brez tebe zame,Ni brez tebe je, Helena.Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate,Da ljubiti me ne moreš ...A povéj, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?A povéj, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti? ...Da ne vidim te nikdár več,Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje!— — — — — — — — —Ali roka mi omahne ...O povej, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?O povej, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti?
Noč mrtvaška je tam zunaj:Ni ne zvezd, ne lune jasne;Moje srce je otožno:Ni ne sreče, ne tolažbe ...Da razjasniš mojo dušo,Pridi duh iz svetle čaše;Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje ...Dneva ní brez solnčne lučiIn če tudi zvezde zlateLepše kakor kdaj goríjo;Sreče ni brez tebe zame,Ni brez tebe je, Helena.Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate,Da ljubiti me ne moreš ...A povéj, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?A povéj, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti? ...Da ne vidim te nikdár več,Da pozabim te, Helena,Pijem zdaj na tvoje zdravje!
Noč mrtvaška je tam zunaj:
Ni ne zvezd, ne lune jasne;
Moje srce je otožno:
Ni ne sreče, ne tolažbe ...
Da razjasniš mojo dušo,
Pridi duh iz svetle čaše;
Da pozabim te, Helena,
Pijem zdaj na tvoje zdravje ...
Dneva ní brez solnčne luči
In če tudi zvezde zlate
Lepše kakor kdaj goríjo;
Sreče ni brez tebe zame,
Ni brez tebe je, Helena.
Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate,
Da ljubiti me ne moreš ...
A povéj, kakó bi rasle
Rože brez svetlobe solnčne?
A povéj, kakó brez nade
Moglo bi srcé živeti? ...
Da ne vidim te nikdár več,
Da pozabim te, Helena,
Pijem zdaj na tvoje zdravje!
— — — — — — — — —Ali roka mi omahne ...O povej, kakó bi rasleRože brez svetlobe solnčne?O povej, kakó brez nadeMoglo bi srcé živeti?
— — — — — — — — —
Ali roka mi omahne ...
O povej, kakó bi rasle
Rože brez svetlobe solnčne?
O povej, kakó brez nade
Moglo bi srcé živeti?
Na zemljo dahnil je večer,Helene ni nikjer, nikjer ...Kakó drhtí srcé bolnó,Kakó skelí solznó okó ...Bogvé, bogvé, morda je zdajBolesten, tožen njen smehljaj,Obrazek sladki njen bledí, —Na postelji bolnà leží ...Tam zunaj noč hladnà temnà,Pri nji pa luč gorí svetlà;Ob postelji stojé ljudjéPobožno sklepajo roké,Zaspano v njen obrazek zróIn šepetajo tó in tó ...A noč beží in vstaja dan,Očí zaprè mi sen mračán.Temnó je v sobi ... Ona spí, —Le tiho, da se ne vzbudí ...Ah, njenih lic rudeči cvetKot beli mramor zdaj je bled;V sanjàh bolestno šepetá,Otožno, trudno se smehljá ...Tu v sobi je takó težkó,Mrtvaški duh tesní glavó, —Ah ne, ne pridi! ... Azrael,Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ...Kakó puhtí od njega mraz,Kakó grozí njegov obraz,Kakó goré očí temné —Koščene širi že roké ...Ne boj, Helena, se, ne boj,Pri tebi čuje ljubi tvoj ...Kam, Azrael, takó strmiš?Kaj mirno pred menój stojiš?V naročje hladno vzemi me,Tesnó, krepkó objemi me ...In takrat ga objamem jaz, —Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...Helena pa odpré okó, —Zasmeje se takó ljubó.
Na zemljo dahnil je večer,Helene ni nikjer, nikjer ...Kakó drhtí srcé bolnó,Kakó skelí solznó okó ...Bogvé, bogvé, morda je zdajBolesten, tožen njen smehljaj,Obrazek sladki njen bledí, —Na postelji bolnà leží ...Tam zunaj noč hladnà temnà,Pri nji pa luč gorí svetlà;Ob postelji stojé ljudjéPobožno sklepajo roké,Zaspano v njen obrazek zróIn šepetajo tó in tó ...A noč beží in vstaja dan,Očí zaprè mi sen mračán.Temnó je v sobi ... Ona spí, —Le tiho, da se ne vzbudí ...Ah, njenih lic rudeči cvetKot beli mramor zdaj je bled;V sanjàh bolestno šepetá,Otožno, trudno se smehljá ...Tu v sobi je takó težkó,Mrtvaški duh tesní glavó, —Ah ne, ne pridi! ... Azrael,Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ...Kakó puhtí od njega mraz,Kakó grozí njegov obraz,Kakó goré očí temné —Koščene širi že roké ...Ne boj, Helena, se, ne boj,Pri tebi čuje ljubi tvoj ...Kam, Azrael, takó strmiš?Kaj mirno pred menój stojiš?V naročje hladno vzemi me,Tesnó, krepkó objemi me ...In takrat ga objamem jaz, —Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...Helena pa odpré okó, —Zasmeje se takó ljubó.
Na zemljo dahnil je večer,Helene ni nikjer, nikjer ...Kakó drhtí srcé bolnó,Kakó skelí solznó okó ...Bogvé, bogvé, morda je zdajBolesten, tožen njen smehljaj,Obrazek sladki njen bledí, —Na postelji bolnà leží ...Tam zunaj noč hladnà temnà,Pri nji pa luč gorí svetlà;Ob postelji stojé ljudjéPobožno sklepajo roké,Zaspano v njen obrazek zróIn šepetajo tó in tó ...A noč beží in vstaja dan,Očí zaprè mi sen mračán.
Na zemljo dahnil je večer,
Helene ni nikjer, nikjer ...
Kakó drhtí srcé bolnó,
Kakó skelí solznó okó ...
Bogvé, bogvé, morda je zdaj
Bolesten, tožen njen smehljaj,
Obrazek sladki njen bledí, —
Na postelji bolnà leží ...
Tam zunaj noč hladnà temnà,
Pri nji pa luč gorí svetlà;
Ob postelji stojé ljudjé
Pobožno sklepajo roké,
Zaspano v njen obrazek zró
In šepetajo tó in tó ...
A noč beží in vstaja dan,
Očí zaprè mi sen mračán.
Temnó je v sobi ... Ona spí, —Le tiho, da se ne vzbudí ...Ah, njenih lic rudeči cvetKot beli mramor zdaj je bled;V sanjàh bolestno šepetá,Otožno, trudno se smehljá ...Tu v sobi je takó težkó,Mrtvaški duh tesní glavó, —Ah ne, ne pridi! ... Azrael,Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ...Kakó puhtí od njega mraz,Kakó grozí njegov obraz,Kakó goré očí temné —Koščene širi že roké ...Ne boj, Helena, se, ne boj,Pri tebi čuje ljubi tvoj ...Kam, Azrael, takó strmiš?Kaj mirno pred menój stojiš?V naročje hladno vzemi me,Tesnó, krepkó objemi me ...In takrat ga objamem jaz, —Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...
Temnó je v sobi ... Ona spí, —
Le tiho, da se ne vzbudí ...
Ah, njenih lic rudeči cvet
Kot beli mramor zdaj je bled;
V sanjàh bolestno šepetá,
Otožno, trudno se smehljá ...
Tu v sobi je takó težkó,
Mrtvaški duh tesní glavó, —
Ah ne, ne pridi! ... Azrael,
Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ...
Kakó puhtí od njega mraz,
Kakó grozí njegov obraz,
Kakó goré očí temné —
Koščene širi že roké ...
Ne boj, Helena, se, ne boj,
Pri tebi čuje ljubi tvoj ...
Kam, Azrael, takó strmiš?
Kaj mirno pred menój stojiš?
V naročje hladno vzemi me,
Tesnó, krepkó objemi me ...
In takrat ga objamem jaz, —
Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...
Helena pa odpré okó, —Zasmeje se takó ljubó.
Helena pa odpré okó, —
Zasmeje se takó ljubó.
Nebó gorí od zvezd neštetih,Z goré pihljá zefir lehak,Neznano hrepenenje dihaTa rosni mrak.Na jasnem nebu sanja luna,Pod nebom sanja tihi svet, —Ta bajni večer jaz bi sanjalPač tisoč let.Kakó čarobno v mesečiniObraz se tvoj bleščí nocoj,Kot sladka bajka tajnopoln jePogled mi tvoj.Pri meni ti v lepoti jasni,Krog naju ta večerni raj ...Kakó je trepetalo srečnoSrcé tedàj ...A to je bilo davno, davno,In ne povrne se nikdár.Jesen je; nad menoj oblakePodí vihar.Po cesti hodim sam, otožen ...Ah, ali je to sen samó?Helena! ... Ali ne pozná meIn grè mimó.
Nebó gorí od zvezd neštetih,Z goré pihljá zefir lehak,Neznano hrepenenje dihaTa rosni mrak.Na jasnem nebu sanja luna,Pod nebom sanja tihi svet, —Ta bajni večer jaz bi sanjalPač tisoč let.Kakó čarobno v mesečiniObraz se tvoj bleščí nocoj,Kot sladka bajka tajnopoln jePogled mi tvoj.Pri meni ti v lepoti jasni,Krog naju ta večerni raj ...Kakó je trepetalo srečnoSrcé tedàj ...A to je bilo davno, davno,In ne povrne se nikdár.Jesen je; nad menoj oblakePodí vihar.Po cesti hodim sam, otožen ...Ah, ali je to sen samó?Helena! ... Ali ne pozná meIn grè mimó.
Nebó gorí od zvezd neštetih,Z goré pihljá zefir lehak,Neznano hrepenenje dihaTa rosni mrak.
Nebó gorí od zvezd neštetih,
Z goré pihljá zefir lehak,
Neznano hrepenenje diha
Ta rosni mrak.
Na jasnem nebu sanja luna,Pod nebom sanja tihi svet, —Ta bajni večer jaz bi sanjalPač tisoč let.
Na jasnem nebu sanja luna,
Pod nebom sanja tihi svet, —
Ta bajni večer jaz bi sanjal
Pač tisoč let.
Kakó čarobno v mesečiniObraz se tvoj bleščí nocoj,Kot sladka bajka tajnopoln jePogled mi tvoj.
Kakó čarobno v mesečini
Obraz se tvoj bleščí nocoj,
Kot sladka bajka tajnopoln je
Pogled mi tvoj.
Pri meni ti v lepoti jasni,Krog naju ta večerni raj ...Kakó je trepetalo srečnoSrcé tedàj ...
Pri meni ti v lepoti jasni,
Krog naju ta večerni raj ...
Kakó je trepetalo srečno
Srcé tedàj ...
A to je bilo davno, davno,In ne povrne se nikdár.Jesen je; nad menoj oblakePodí vihar.
A to je bilo davno, davno,
In ne povrne se nikdár.
Jesen je; nad menoj oblake
Podí vihar.
Po cesti hodim sam, otožen ...Ah, ali je to sen samó?Helena! ... Ali ne pozná meIn grè mimó.
Po cesti hodim sam, otožen ...
Ah, ali je to sen samó?
Helena! ... Ali ne pozná me
In grè mimó.