Noč pomladna je objelaBeli dvorec ob Ljubíji;Tam za vrtom, izza górePrisijál je mrzli mesec.V žalostnem, mrtvaškem svituZablestí zidovje belo,A na stenah, kot duhoviDvígajo se temne sence.Gori v hramu razsvetljenem,Tam počíva bolna mati.Líca trhla in upalaKot bi smrt dahníla nanje;Stisnjena so vela ustna;Iz očí globokih, temnih,Zdí se, da odseva jasnoVse življenje v svoji bedi ...Težko vzdihne bolna mati,Položí koščeno rókoOkrog vráta mlade žene,Lepe kot jesenska noč;Sklonjene nad mrzlo posteljKakor bledi smrtni angelj.Polugasel ogenj sijeV teh očéh udrtih, trudnih;Onemoglost je razlítaNa prozorno bledih licih;Trudno ji ležé na vzglavjiNjene mehke, bele róke.— — — — — — — —«Ali, ah, kakó iz grehaSreča bi se ti rodila?Ah, kakó bi pač vzcveteleRože iz solzá neštetih?Iz solzá, ki jih jokalaZáte je nesrečna mati,Dèkle mlado, zapuščeno,Samo v neizmernem jadu.Jasno gledam one dneve,Kot bi jih živela danes,In srcé, kar je trpelo,Čuti vroče kot nekdàj ...Mati moja je jokala,Vzdihovala in molila,Sestra je kot na neznankoZrla náme in molčala.Oče moj z obrazom tolstimIn od gnjeva osivelim,Stiskal je pestí pred mano:‚Kdo je óni? Odgovôri!‘Jaz pa sem pisala njemu,Klicala ga kakor dete,Klicala ga in prosila,Da me reši iz sramote.‚Žalostno mi je živeti,Žalostno brez tebe, ljubček;Vsi me gledajo kot tujko,Samo ti si mi ostàl.Ah, saj si dejal mi, ljubček,Da se vrneš hitro, hitro,In me pred oltar povedeš ...Pridi k meni, zapuščeni.‘In prišlò je belo pismo,Vse dišeče po parfumu,Z zlatim robom naokoli;Pismo pa je pisal on.‚Ni mogoče, draga moja,Ni mogoče ... Ah, verjemi,Da sem jokal kakor dete, — —Ali draga, — ni mogoče.Res bi rad pohitel k tebi,Ali služba, to je služba,In verjemi, nì trenotekOddahniti si ne morem.Pa napósled, — ali prosim,Da tegà za zlò ne vzameš, —Mislim, da bi tebe, draga,Jaz osrečiti ne mogel.Pač te ljubim kakor nekdaj;Ali prvo, to je meniTvoja sreča ... ah, in zanjoHočem darovati svojo ...‘Ah, kakó je bílo takratMrzlo, pusto srce moje,Kakor belo, tiho poljePod meglenim zimskim nebom ...Kamor zrè okó boječe —Vsi obrazi hladni, temni ...Sama na sovražnem svetuS tabo, detetom nesrečnim.In potem brezčutna, mrtva,Kakor kip od mramorjaVidela ne čula nisemKaj se je z menoj godilo ...A pozneje me zaprosiZnanec mojega očeta;Pravil je, da je zaljubljenV mirni, bledi moj obràz.Ne jokala, ne prosila,Nísem se braníla starca;Vsi so z rámeni majali,Gledali so čudom náme.‚Tako lepa, tako mlada ...‘Ali oče moj je hotel;In jaz trudna in brezčutna —Kaj naj plakam, naj vzdihujem?Ali studa in bojazniMogla nísem udušiti;Kot otrok sem vztrepetalaKadar se me je dotaknil.Ta njegov odurni pógledIz očíj vodenih, mirnih;To ledeno, trdo lice,Kakor líto iz železa! ...In odvedel me je saboV tihi dvorec, na posestvo;Od takràt je bilo meniKakor da živím v okovih.Kadar so v očéh goreleSolze ob spomínu nate,Kadar je bledèl obraz mojOd bolesti, od kesanja —Stopil je moj mož pred mene,Gladil me z rokó po licih:‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,Ženka moja, kadar plakaš!‘Jaz pa sem sklenila róki:‚Daj mi dete, če me ljubiš,Da ne ginem od obupa ...‘In klečala sem pred njim ...Bog odpusti mu brezsrčnost,Jaz mu nisem odpustila, —Ah, kakó si, dete moje,Zaslužilo ti sovraštvo? ...S svojo težko, trdo rókoVodil je življenje tvoje;Zapuščenega otrokaDal je rokam neljubečim.Koliko nočíj nemirnihGledala sem te pred saboVso razplakano, nesrečno;In jokala sem s teboj ...Ali takrat! ... Proti mrakuVrne se domú iz mesta;Po večerji pride k meniPa naznani mi smehljaje:‚Skoro da bi bil pozabil:Dora te pozdravlja ... veš-li?Jutri je poroka njena.Mož je sicer malo star —A bogat je! ... Kakšna škoda,Da ne moreš z mano v mesto;Pa bolehna si in nečem,Da se mi kakó vznemirjaš.‘Meni je zastalo srceOd sovraštva, od bolesti,In v očéh njegovih zlobnihBrala sem usodo tvojo ...Reci, če je bilo čudno,Da sem mirna in brezsrčnaZrla mu v obràz upaliIn v očí umirajoče?Tretjo noč po onem dnevuPríšel je domú ves truden;Vozil se je v mrzli nočiVroč, pijan in pol razgaljen.Legel je bolan na posteljIn čez mesec dnij pod zemljo;A nì jedna gorka solzaNí mu groba orosila ...Hladni, mračni duh njegovPa ostàl je poleg mene;Spremljal me je z zlobnim smehomPo teh mrtvih, temnih sobah.In sedàj, v trenotkih zadnjihSpet me gleda porogljívoIz očíj ugaslih tvojih,Iz bolestnega obraza;Gleda me življenje tvojeBrez veselja, brez pomladi,Z vso ljubeznijo brezupno,Z vsem trpljenjem neizmernim ...»Skozi polodprto oknoDiha nočni zrak opojni;Kakor iz daljave daljneČuje se šepet valóv ...— — — — — — — —«Dora ... Dora! ... To so ženske:Blebetanje, vzdihovanje!Jaz te čakam; jutri zgodajVrneva se že domú!» —Izza temne portijèreZahreščàl je glas staríkav;Ona vstane; v bolnem srduZableščé se ji očí.
Noč pomladna je objelaBeli dvorec ob Ljubíji;Tam za vrtom, izza górePrisijál je mrzli mesec.V žalostnem, mrtvaškem svituZablestí zidovje belo,A na stenah, kot duhoviDvígajo se temne sence.Gori v hramu razsvetljenem,Tam počíva bolna mati.Líca trhla in upalaKot bi smrt dahníla nanje;Stisnjena so vela ustna;Iz očí globokih, temnih,Zdí se, da odseva jasnoVse življenje v svoji bedi ...Težko vzdihne bolna mati,Položí koščeno rókoOkrog vráta mlade žene,Lepe kot jesenska noč;Sklonjene nad mrzlo posteljKakor bledi smrtni angelj.Polugasel ogenj sijeV teh očéh udrtih, trudnih;Onemoglost je razlítaNa prozorno bledih licih;Trudno ji ležé na vzglavjiNjene mehke, bele róke.— — — — — — — —«Ali, ah, kakó iz grehaSreča bi se ti rodila?Ah, kakó bi pač vzcveteleRože iz solzá neštetih?Iz solzá, ki jih jokalaZáte je nesrečna mati,Dèkle mlado, zapuščeno,Samo v neizmernem jadu.Jasno gledam one dneve,Kot bi jih živela danes,In srcé, kar je trpelo,Čuti vroče kot nekdàj ...Mati moja je jokala,Vzdihovala in molila,Sestra je kot na neznankoZrla náme in molčala.Oče moj z obrazom tolstimIn od gnjeva osivelim,Stiskal je pestí pred mano:‚Kdo je óni? Odgovôri!‘Jaz pa sem pisala njemu,Klicala ga kakor dete,Klicala ga in prosila,Da me reši iz sramote.‚Žalostno mi je živeti,Žalostno brez tebe, ljubček;Vsi me gledajo kot tujko,Samo ti si mi ostàl.Ah, saj si dejal mi, ljubček,Da se vrneš hitro, hitro,In me pred oltar povedeš ...Pridi k meni, zapuščeni.‘In prišlò je belo pismo,Vse dišeče po parfumu,Z zlatim robom naokoli;Pismo pa je pisal on.‚Ni mogoče, draga moja,Ni mogoče ... Ah, verjemi,Da sem jokal kakor dete, — —Ali draga, — ni mogoče.Res bi rad pohitel k tebi,Ali služba, to je služba,In verjemi, nì trenotekOddahniti si ne morem.Pa napósled, — ali prosim,Da tegà za zlò ne vzameš, —Mislim, da bi tebe, draga,Jaz osrečiti ne mogel.Pač te ljubim kakor nekdaj;Ali prvo, to je meniTvoja sreča ... ah, in zanjoHočem darovati svojo ...‘Ah, kakó je bílo takratMrzlo, pusto srce moje,Kakor belo, tiho poljePod meglenim zimskim nebom ...Kamor zrè okó boječe —Vsi obrazi hladni, temni ...Sama na sovražnem svetuS tabo, detetom nesrečnim.In potem brezčutna, mrtva,Kakor kip od mramorjaVidela ne čula nisemKaj se je z menoj godilo ...A pozneje me zaprosiZnanec mojega očeta;Pravil je, da je zaljubljenV mirni, bledi moj obràz.Ne jokala, ne prosila,Nísem se braníla starca;Vsi so z rámeni majali,Gledali so čudom náme.‚Tako lepa, tako mlada ...‘Ali oče moj je hotel;In jaz trudna in brezčutna —Kaj naj plakam, naj vzdihujem?Ali studa in bojazniMogla nísem udušiti;Kot otrok sem vztrepetalaKadar se me je dotaknil.Ta njegov odurni pógledIz očíj vodenih, mirnih;To ledeno, trdo lice,Kakor líto iz železa! ...In odvedel me je saboV tihi dvorec, na posestvo;Od takràt je bilo meniKakor da živím v okovih.Kadar so v očéh goreleSolze ob spomínu nate,Kadar je bledèl obraz mojOd bolesti, od kesanja —Stopil je moj mož pred mene,Gladil me z rokó po licih:‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,Ženka moja, kadar plakaš!‘Jaz pa sem sklenila róki:‚Daj mi dete, če me ljubiš,Da ne ginem od obupa ...‘In klečala sem pred njim ...Bog odpusti mu brezsrčnost,Jaz mu nisem odpustila, —Ah, kakó si, dete moje,Zaslužilo ti sovraštvo? ...S svojo težko, trdo rókoVodil je življenje tvoje;Zapuščenega otrokaDal je rokam neljubečim.Koliko nočíj nemirnihGledala sem te pred saboVso razplakano, nesrečno;In jokala sem s teboj ...Ali takrat! ... Proti mrakuVrne se domú iz mesta;Po večerji pride k meniPa naznani mi smehljaje:‚Skoro da bi bil pozabil:Dora te pozdravlja ... veš-li?Jutri je poroka njena.Mož je sicer malo star —A bogat je! ... Kakšna škoda,Da ne moreš z mano v mesto;Pa bolehna si in nečem,Da se mi kakó vznemirjaš.‘Meni je zastalo srceOd sovraštva, od bolesti,In v očéh njegovih zlobnihBrala sem usodo tvojo ...Reci, če je bilo čudno,Da sem mirna in brezsrčnaZrla mu v obràz upaliIn v očí umirajoče?Tretjo noč po onem dnevuPríšel je domú ves truden;Vozil se je v mrzli nočiVroč, pijan in pol razgaljen.Legel je bolan na posteljIn čez mesec dnij pod zemljo;A nì jedna gorka solzaNí mu groba orosila ...Hladni, mračni duh njegovPa ostàl je poleg mene;Spremljal me je z zlobnim smehomPo teh mrtvih, temnih sobah.In sedàj, v trenotkih zadnjihSpet me gleda porogljívoIz očíj ugaslih tvojih,Iz bolestnega obraza;Gleda me življenje tvojeBrez veselja, brez pomladi,Z vso ljubeznijo brezupno,Z vsem trpljenjem neizmernim ...»Skozi polodprto oknoDiha nočni zrak opojni;Kakor iz daljave daljneČuje se šepet valóv ...— — — — — — — —«Dora ... Dora! ... To so ženske:Blebetanje, vzdihovanje!Jaz te čakam; jutri zgodajVrneva se že domú!» —Izza temne portijèreZahreščàl je glas staríkav;Ona vstane; v bolnem srduZableščé se ji očí.
Noč pomladna je objelaBeli dvorec ob Ljubíji;Tam za vrtom, izza górePrisijál je mrzli mesec.
Noč pomladna je objela
Beli dvorec ob Ljubíji;
Tam za vrtom, izza góre
Prisijál je mrzli mesec.
V žalostnem, mrtvaškem svituZablestí zidovje belo,A na stenah, kot duhoviDvígajo se temne sence.
V žalostnem, mrtvaškem svitu
Zablestí zidovje belo,
A na stenah, kot duhovi
Dvígajo se temne sence.
Gori v hramu razsvetljenem,Tam počíva bolna mati.Líca trhla in upalaKot bi smrt dahníla nanje;
Gori v hramu razsvetljenem,
Tam počíva bolna mati.
Líca trhla in upala
Kot bi smrt dahníla nanje;
Stisnjena so vela ustna;Iz očí globokih, temnih,Zdí se, da odseva jasnoVse življenje v svoji bedi ...
Stisnjena so vela ustna;
Iz očí globokih, temnih,
Zdí se, da odseva jasno
Vse življenje v svoji bedi ...
Težko vzdihne bolna mati,Položí koščeno rókoOkrog vráta mlade žene,Lepe kot jesenska noč;
Težko vzdihne bolna mati,
Položí koščeno róko
Okrog vráta mlade žene,
Lepe kot jesenska noč;
Sklonjene nad mrzlo posteljKakor bledi smrtni angelj.Polugasel ogenj sijeV teh očéh udrtih, trudnih;
Sklonjene nad mrzlo postelj
Kakor bledi smrtni angelj.
Polugasel ogenj sije
V teh očéh udrtih, trudnih;
Onemoglost je razlítaNa prozorno bledih licih;Trudno ji ležé na vzglavjiNjene mehke, bele róke.
Onemoglost je razlíta
Na prozorno bledih licih;
Trudno ji ležé na vzglavji
Njene mehke, bele róke.
— — — — — — — —«Ali, ah, kakó iz grehaSreča bi se ti rodila?Ah, kakó bi pač vzcveteleRože iz solzá neštetih?
— — — — — — — —
«Ali, ah, kakó iz greha
Sreča bi se ti rodila?
Ah, kakó bi pač vzcvetele
Rože iz solzá neštetih?
Iz solzá, ki jih jokalaZáte je nesrečna mati,Dèkle mlado, zapuščeno,Samo v neizmernem jadu.
Iz solzá, ki jih jokala
Záte je nesrečna mati,
Dèkle mlado, zapuščeno,
Samo v neizmernem jadu.
Jasno gledam one dneve,Kot bi jih živela danes,In srcé, kar je trpelo,Čuti vroče kot nekdàj ...
Jasno gledam one dneve,
Kot bi jih živela danes,
In srcé, kar je trpelo,
Čuti vroče kot nekdàj ...
Mati moja je jokala,Vzdihovala in molila,Sestra je kot na neznankoZrla náme in molčala.
Mati moja je jokala,
Vzdihovala in molila,
Sestra je kot na neznanko
Zrla náme in molčala.
Oče moj z obrazom tolstimIn od gnjeva osivelim,Stiskal je pestí pred mano:‚Kdo je óni? Odgovôri!‘
Oče moj z obrazom tolstim
In od gnjeva osivelim,
Stiskal je pestí pred mano:
‚Kdo je óni? Odgovôri!‘
Jaz pa sem pisala njemu,Klicala ga kakor dete,Klicala ga in prosila,Da me reši iz sramote.
Jaz pa sem pisala njemu,
Klicala ga kakor dete,
Klicala ga in prosila,
Da me reši iz sramote.
‚Žalostno mi je živeti,Žalostno brez tebe, ljubček;Vsi me gledajo kot tujko,Samo ti si mi ostàl.
‚Žalostno mi je živeti,
Žalostno brez tebe, ljubček;
Vsi me gledajo kot tujko,
Samo ti si mi ostàl.
Ah, saj si dejal mi, ljubček,Da se vrneš hitro, hitro,In me pred oltar povedeš ...Pridi k meni, zapuščeni.‘
Ah, saj si dejal mi, ljubček,
Da se vrneš hitro, hitro,
In me pred oltar povedeš ...
Pridi k meni, zapuščeni.‘
In prišlò je belo pismo,Vse dišeče po parfumu,Z zlatim robom naokoli;Pismo pa je pisal on.
In prišlò je belo pismo,
Vse dišeče po parfumu,
Z zlatim robom naokoli;
Pismo pa je pisal on.
‚Ni mogoče, draga moja,Ni mogoče ... Ah, verjemi,Da sem jokal kakor dete, — —Ali draga, — ni mogoče.
‚Ni mogoče, draga moja,
Ni mogoče ... Ah, verjemi,
Da sem jokal kakor dete, — —
Ali draga, — ni mogoče.
Res bi rad pohitel k tebi,Ali služba, to je služba,In verjemi, nì trenotekOddahniti si ne morem.
Res bi rad pohitel k tebi,
Ali služba, to je služba,
In verjemi, nì trenotek
Oddahniti si ne morem.
Pa napósled, — ali prosim,Da tegà za zlò ne vzameš, —Mislim, da bi tebe, draga,Jaz osrečiti ne mogel.
Pa napósled, — ali prosim,
Da tegà za zlò ne vzameš, —
Mislim, da bi tebe, draga,
Jaz osrečiti ne mogel.
Pač te ljubim kakor nekdaj;Ali prvo, to je meniTvoja sreča ... ah, in zanjoHočem darovati svojo ...‘
Pač te ljubim kakor nekdaj;
Ali prvo, to je meni
Tvoja sreča ... ah, in zanjo
Hočem darovati svojo ...‘
Ah, kakó je bílo takratMrzlo, pusto srce moje,Kakor belo, tiho poljePod meglenim zimskim nebom ...
Ah, kakó je bílo takrat
Mrzlo, pusto srce moje,
Kakor belo, tiho polje
Pod meglenim zimskim nebom ...
Kamor zrè okó boječe —Vsi obrazi hladni, temni ...Sama na sovražnem svetuS tabo, detetom nesrečnim.
Kamor zrè okó boječe —
Vsi obrazi hladni, temni ...
Sama na sovražnem svetu
S tabo, detetom nesrečnim.
In potem brezčutna, mrtva,Kakor kip od mramorjaVidela ne čula nisemKaj se je z menoj godilo ...
In potem brezčutna, mrtva,
Kakor kip od mramorja
Videla ne čula nisem
Kaj se je z menoj godilo ...
A pozneje me zaprosiZnanec mojega očeta;Pravil je, da je zaljubljenV mirni, bledi moj obràz.
A pozneje me zaprosi
Znanec mojega očeta;
Pravil je, da je zaljubljen
V mirni, bledi moj obràz.
Ne jokala, ne prosila,Nísem se braníla starca;Vsi so z rámeni majali,Gledali so čudom náme.
Ne jokala, ne prosila,
Nísem se braníla starca;
Vsi so z rámeni majali,
Gledali so čudom náme.
‚Tako lepa, tako mlada ...‘Ali oče moj je hotel;In jaz trudna in brezčutna —Kaj naj plakam, naj vzdihujem?
‚Tako lepa, tako mlada ...‘
Ali oče moj je hotel;
In jaz trudna in brezčutna —
Kaj naj plakam, naj vzdihujem?
Ali studa in bojazniMogla nísem udušiti;Kot otrok sem vztrepetalaKadar se me je dotaknil.
Ali studa in bojazni
Mogla nísem udušiti;
Kot otrok sem vztrepetala
Kadar se me je dotaknil.
Ta njegov odurni pógledIz očíj vodenih, mirnih;To ledeno, trdo lice,Kakor líto iz železa! ...
Ta njegov odurni pógled
Iz očíj vodenih, mirnih;
To ledeno, trdo lice,
Kakor líto iz železa! ...
In odvedel me je saboV tihi dvorec, na posestvo;Od takràt je bilo meniKakor da živím v okovih.
In odvedel me je sabo
V tihi dvorec, na posestvo;
Od takràt je bilo meni
Kakor da živím v okovih.
Kadar so v očéh goreleSolze ob spomínu nate,Kadar je bledèl obraz mojOd bolesti, od kesanja —
Kadar so v očéh gorele
Solze ob spomínu nate,
Kadar je bledèl obraz moj
Od bolesti, od kesanja —
Stopil je moj mož pred mene,Gladil me z rokó po licih:‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,Ženka moja, kadar plakaš!‘
Stopil je moj mož pred mene,
Gladil me z rokó po licih:
‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,
Ženka moja, kadar plakaš!‘
Jaz pa sem sklenila róki:‚Daj mi dete, če me ljubiš,Da ne ginem od obupa ...‘In klečala sem pred njim ...
Jaz pa sem sklenila róki:
‚Daj mi dete, če me ljubiš,
Da ne ginem od obupa ...‘
In klečala sem pred njim ...
Bog odpusti mu brezsrčnost,Jaz mu nisem odpustila, —Ah, kakó si, dete moje,Zaslužilo ti sovraštvo? ...
Bog odpusti mu brezsrčnost,
Jaz mu nisem odpustila, —
Ah, kakó si, dete moje,
Zaslužilo ti sovraštvo? ...
S svojo težko, trdo rókoVodil je življenje tvoje;Zapuščenega otrokaDal je rokam neljubečim.
S svojo težko, trdo róko
Vodil je življenje tvoje;
Zapuščenega otroka
Dal je rokam neljubečim.
Koliko nočíj nemirnihGledala sem te pred saboVso razplakano, nesrečno;In jokala sem s teboj ...
Koliko nočíj nemirnih
Gledala sem te pred sabo
Vso razplakano, nesrečno;
In jokala sem s teboj ...
Ali takrat! ... Proti mrakuVrne se domú iz mesta;Po večerji pride k meniPa naznani mi smehljaje:
Ali takrat! ... Proti mraku
Vrne se domú iz mesta;
Po večerji pride k meni
Pa naznani mi smehljaje:
‚Skoro da bi bil pozabil:Dora te pozdravlja ... veš-li?Jutri je poroka njena.Mož je sicer malo star —
‚Skoro da bi bil pozabil:
Dora te pozdravlja ... veš-li?
Jutri je poroka njena.
Mož je sicer malo star —
A bogat je! ... Kakšna škoda,Da ne moreš z mano v mesto;Pa bolehna si in nečem,Da se mi kakó vznemirjaš.‘
A bogat je! ... Kakšna škoda,
Da ne moreš z mano v mesto;
Pa bolehna si in nečem,
Da se mi kakó vznemirjaš.‘
Meni je zastalo srceOd sovraštva, od bolesti,In v očéh njegovih zlobnihBrala sem usodo tvojo ...
Meni je zastalo srce
Od sovraštva, od bolesti,
In v očéh njegovih zlobnih
Brala sem usodo tvojo ...
Reci, če je bilo čudno,Da sem mirna in brezsrčnaZrla mu v obràz upaliIn v očí umirajoče?
Reci, če je bilo čudno,
Da sem mirna in brezsrčna
Zrla mu v obràz upali
In v očí umirajoče?
Tretjo noč po onem dnevuPríšel je domú ves truden;Vozil se je v mrzli nočiVroč, pijan in pol razgaljen.
Tretjo noč po onem dnevu
Príšel je domú ves truden;
Vozil se je v mrzli noči
Vroč, pijan in pol razgaljen.
Legel je bolan na posteljIn čez mesec dnij pod zemljo;A nì jedna gorka solzaNí mu groba orosila ...
Legel je bolan na postelj
In čez mesec dnij pod zemljo;
A nì jedna gorka solza
Ní mu groba orosila ...
Hladni, mračni duh njegovPa ostàl je poleg mene;Spremljal me je z zlobnim smehomPo teh mrtvih, temnih sobah.
Hladni, mračni duh njegov
Pa ostàl je poleg mene;
Spremljal me je z zlobnim smehom
Po teh mrtvih, temnih sobah.
In sedàj, v trenotkih zadnjihSpet me gleda porogljívoIz očíj ugaslih tvojih,Iz bolestnega obraza;
In sedàj, v trenotkih zadnjih
Spet me gleda porogljívo
Iz očíj ugaslih tvojih,
Iz bolestnega obraza;
Gleda me življenje tvojeBrez veselja, brez pomladi,Z vso ljubeznijo brezupno,Z vsem trpljenjem neizmernim ...»
Gleda me življenje tvoje
Brez veselja, brez pomladi,
Z vso ljubeznijo brezupno,
Z vsem trpljenjem neizmernim ...»
Skozi polodprto oknoDiha nočni zrak opojni;Kakor iz daljave daljneČuje se šepet valóv ...
Skozi polodprto okno
Diha nočni zrak opojni;
Kakor iz daljave daljne
Čuje se šepet valóv ...
— — — — — — — —«Dora ... Dora! ... To so ženske:Blebetanje, vzdihovanje!Jaz te čakam; jutri zgodajVrneva se že domú!» —
— — — — — — — —
«Dora ... Dora! ... To so ženske:
Blebetanje, vzdihovanje!
Jaz te čakam; jutri zgodaj
Vrneva se že domú!» —
Izza temne portijèreZahreščàl je glas staríkav;Ona vstane; v bolnem srduZableščé se ji očí.
Izza temne portijère
Zahreščàl je glas staríkav;
Ona vstane; v bolnem srdu
Zableščé se ji očí.