Kakó bleščí se morje toV demantih in kristalih,Kakó pohotno ziblje seV razkošnih, mehkih valih.V tem burnem plesu od strastíTelesa trepetajo,Krog belih udov kot megléTančíce plapolajo.Iz zlatih harp takó sladkóVro pesmi koprnečeIn srce plaka in drhtíOd žalosti, od sreče.Visoko duša nad zemljóSvobodna, srečna plove,Kot na perotih dviga seDo néba, do Jehove ...Ob belo róko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo.Ne mehki udje mladih žen, —Sestradana, drhtečaTelesa tam pred njim stojé,Proseča in grozeča.Brezupno k njemu dvigajoKoščene, vele róke,Umirajoč strmíjo vanjOčí temné, globoke.In zlate strune pojejoMrtvaško melodijo, —Poslednji vzdihi sužnjih prsNocoj iz njih zveníjo ...Ob belo roko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo ...In láhno, láhno k njemu seGorkó teló privije,Po vsem životu čut mehákSladkó se mu razlíje.«Zakaj ti je okó temnóIn duša nevesela?Zakaj ti bleda žalost jeNocoj srce objela?Ljubezen tvoja že mrjè,Še komaj porojena, —Kaj hočem jaz brez njé, povej,Nesrečna, zapuščena?» ...«Nelepe sanje, ljubica,Poslal mi je Jehova, —Zakaj, to sam on vé, — modrostVelika je njegova ...Ah, nagni k meni, Sulamit,Prebele prsi svoje, —Pogíne naj ves Izrael, —Ti si kraljestvo moje!»
Kakó bleščí se morje toV demantih in kristalih,Kakó pohotno ziblje seV razkošnih, mehkih valih.V tem burnem plesu od strastíTelesa trepetajo,Krog belih udov kot megléTančíce plapolajo.Iz zlatih harp takó sladkóVro pesmi koprnečeIn srce plaka in drhtíOd žalosti, od sreče.Visoko duša nad zemljóSvobodna, srečna plove,Kot na perotih dviga seDo néba, do Jehove ...Ob belo róko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo.Ne mehki udje mladih žen, —Sestradana, drhtečaTelesa tam pred njim stojé,Proseča in grozeča.Brezupno k njemu dvigajoKoščene, vele róke,Umirajoč strmíjo vanjOčí temné, globoke.In zlate strune pojejoMrtvaško melodijo, —Poslednji vzdihi sužnjih prsNocoj iz njih zveníjo ...Ob belo roko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo ...In láhno, láhno k njemu seGorkó teló privije,Po vsem životu čut mehákSladkó se mu razlíje.«Zakaj ti je okó temnóIn duša nevesela?Zakaj ti bleda žalost jeNocoj srce objela?Ljubezen tvoja že mrjè,Še komaj porojena, —Kaj hočem jaz brez njé, povej,Nesrečna, zapuščena?» ...«Nelepe sanje, ljubica,Poslal mi je Jehova, —Zakaj, to sam on vé, — modrostVelika je njegova ...Ah, nagni k meni, Sulamit,Prebele prsi svoje, —Pogíne naj ves Izrael, —Ti si kraljestvo moje!»
Kakó bleščí se morje toV demantih in kristalih,Kakó pohotno ziblje seV razkošnih, mehkih valih.
Kakó bleščí se morje to
V demantih in kristalih,
Kakó pohotno ziblje se
V razkošnih, mehkih valih.
V tem burnem plesu od strastíTelesa trepetajo,Krog belih udov kot megléTančíce plapolajo.
V tem burnem plesu od strastí
Telesa trepetajo,
Krog belih udov kot meglé
Tančíce plapolajo.
Iz zlatih harp takó sladkóVro pesmi koprnečeIn srce plaka in drhtíOd žalosti, od sreče.
Iz zlatih harp takó sladkó
Vro pesmi koprneče
In srce plaka in drhtí
Od žalosti, od sreče.
Visoko duša nad zemljóSvobodna, srečna plove,Kot na perotih dviga seDo néba, do Jehove ...
Visoko duša nad zemljó
Svobodna, srečna plove,
Kot na perotih dviga se
Do néba, do Jehove ...
Ob belo róko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo.
Ob belo róko Salomon
Opira trudno glavo,
Na čelu mu leží oblak,
Okó strmí v daljavo.
Ne mehki udje mladih žen, —Sestradana, drhtečaTelesa tam pred njim stojé,Proseča in grozeča.
Ne mehki udje mladih žen, —
Sestradana, drhteča
Telesa tam pred njim stojé,
Proseča in grozeča.
Brezupno k njemu dvigajoKoščene, vele róke,Umirajoč strmíjo vanjOčí temné, globoke.
Brezupno k njemu dvigajo
Koščene, vele róke,
Umirajoč strmíjo vanj
Očí temné, globoke.
In zlate strune pojejoMrtvaško melodijo, —Poslednji vzdihi sužnjih prsNocoj iz njih zveníjo ...
In zlate strune pojejo
Mrtvaško melodijo, —
Poslednji vzdihi sužnjih prs
Nocoj iz njih zveníjo ...
Ob belo roko SalomonOpira trudno glavo,Na čelu mu leží oblak,Okó strmí v daljavo ...
Ob belo roko Salomon
Opira trudno glavo,
Na čelu mu leží oblak,
Okó strmí v daljavo ...
In láhno, láhno k njemu seGorkó teló privije,Po vsem životu čut mehákSladkó se mu razlíje.
In láhno, láhno k njemu se
Gorkó teló privije,
Po vsem životu čut mehák
Sladkó se mu razlíje.
«Zakaj ti je okó temnóIn duša nevesela?Zakaj ti bleda žalost jeNocoj srce objela?
«Zakaj ti je okó temnó
In duša nevesela?
Zakaj ti bleda žalost je
Nocoj srce objela?
Ljubezen tvoja že mrjè,Še komaj porojena, —Kaj hočem jaz brez njé, povej,Nesrečna, zapuščena?» ...
Ljubezen tvoja že mrjè,
Še komaj porojena, —
Kaj hočem jaz brez njé, povej,
Nesrečna, zapuščena?» ...
«Nelepe sanje, ljubica,Poslal mi je Jehova, —Zakaj, to sam on vé, — modrostVelika je njegova ...
«Nelepe sanje, ljubica,
Poslal mi je Jehova, —
Zakaj, to sam on vé, — modrost
Velika je njegova ...
Ah, nagni k meni, Sulamit,Prebele prsi svoje, —Pogíne naj ves Izrael, —Ti si kraljestvo moje!»
Ah, nagni k meni, Sulamit,
Prebele prsi svoje, —
Pogíne naj ves Izrael, —
Ti si kraljestvo moje!»
Upognil zdaj si glavo, car,Če nisi je doslej nikdar.Ves svet je klečal pred teboj,Ves svet široki bil je tvoj.Oj car, oj car, pa zapovejNaj bela smrt beží naprej!Že krsta iztesana je,Že postelj ti postlana je ...Oj to vam je vesel pokop,Ves svet hití pred carjev grob.A ko ga položé v zemljóOkó nobeno ni mokró.Okó nobeno ni mokró,Srcé nobeno ni težkó.Med ljudstvom patrijarh stojí.Veselo vzdihne, govorí:«Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!Dovolj je v solzah vzdihoval,Trpljenja pač dovolj prestal!Jaz begal sem okrog pregnan,Pregnan, povsod zaničevan.In ti poslal si belo smrt,Tiran mogočni v prah je strt.Spet dal si meni svetlo čast,Spet dal si meni vso oblast.Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!»Med ljudstvom knez visok stojíIn patrijarhu govorí:«Oj patrijarh, nikar, nikar,Vladánje pač ni tvoja stvar!Dovolj je roki tvoji križ,Zakaj po žezlu hrepeniš? ...O čuvaj sívo si glavó,Na pot ne hodi mi drznó!»Ob knezovih besedah tehVsem divja strast vsplamtí v očeh.Še tristo knezov tam stojí,Po žezlu vsakdo hrepení.Po žezlu vsakdo hrepení,Že v roki vsakdo meč drží.Ne nagne še se beli dan,Pa zadivjá že boj strašan ...Veselo, kakor še nikdar,Smehljá se v krsti — mrtvi car.
Upognil zdaj si glavo, car,Če nisi je doslej nikdar.Ves svet je klečal pred teboj,Ves svet široki bil je tvoj.Oj car, oj car, pa zapovejNaj bela smrt beží naprej!Že krsta iztesana je,Že postelj ti postlana je ...Oj to vam je vesel pokop,Ves svet hití pred carjev grob.A ko ga položé v zemljóOkó nobeno ni mokró.Okó nobeno ni mokró,Srcé nobeno ni težkó.Med ljudstvom patrijarh stojí.Veselo vzdihne, govorí:«Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!Dovolj je v solzah vzdihoval,Trpljenja pač dovolj prestal!Jaz begal sem okrog pregnan,Pregnan, povsod zaničevan.In ti poslal si belo smrt,Tiran mogočni v prah je strt.Spet dal si meni svetlo čast,Spet dal si meni vso oblast.Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!»Med ljudstvom knez visok stojíIn patrijarhu govorí:«Oj patrijarh, nikar, nikar,Vladánje pač ni tvoja stvar!Dovolj je roki tvoji križ,Zakaj po žezlu hrepeniš? ...O čuvaj sívo si glavó,Na pot ne hodi mi drznó!»Ob knezovih besedah tehVsem divja strast vsplamtí v očeh.Še tristo knezov tam stojí,Po žezlu vsakdo hrepení.Po žezlu vsakdo hrepení,Že v roki vsakdo meč drží.Ne nagne še se beli dan,Pa zadivjá že boj strašan ...Veselo, kakor še nikdar,Smehljá se v krsti — mrtvi car.
Upognil zdaj si glavo, car,Če nisi je doslej nikdar.
Upognil zdaj si glavo, car,
Če nisi je doslej nikdar.
Ves svet je klečal pred teboj,Ves svet široki bil je tvoj.
Ves svet je klečal pred teboj,
Ves svet široki bil je tvoj.
Oj car, oj car, pa zapovejNaj bela smrt beží naprej!
Oj car, oj car, pa zapovej
Naj bela smrt beží naprej!
Že krsta iztesana je,Že postelj ti postlana je ...
Že krsta iztesana je,
Že postelj ti postlana je ...
Oj to vam je vesel pokop,Ves svet hití pred carjev grob.
Oj to vam je vesel pokop,
Ves svet hití pred carjev grob.
A ko ga položé v zemljóOkó nobeno ni mokró.
A ko ga položé v zemljó
Okó nobeno ni mokró.
Okó nobeno ni mokró,Srcé nobeno ni težkó.
Okó nobeno ni mokró,
Srcé nobeno ni težkó.
Med ljudstvom patrijarh stojí.Veselo vzdihne, govorí:
Med ljudstvom patrijarh stojí.
Veselo vzdihne, govorí:
«Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!
«Oj hvala, hvala ti, Gospod,
Da osvobodil svoj si rod!
Dovolj je v solzah vzdihoval,Trpljenja pač dovolj prestal!
Dovolj je v solzah vzdihoval,
Trpljenja pač dovolj prestal!
Jaz begal sem okrog pregnan,Pregnan, povsod zaničevan.
Jaz begal sem okrog pregnan,
Pregnan, povsod zaničevan.
In ti poslal si belo smrt,Tiran mogočni v prah je strt.
In ti poslal si belo smrt,
Tiran mogočni v prah je strt.
Spet dal si meni svetlo čast,Spet dal si meni vso oblast.
Spet dal si meni svetlo čast,
Spet dal si meni vso oblast.
Oj hvala, hvala ti, Gospod,Da osvobodil svoj si rod!»
Oj hvala, hvala ti, Gospod,
Da osvobodil svoj si rod!»
Med ljudstvom knez visok stojíIn patrijarhu govorí:
Med ljudstvom knez visok stojí
In patrijarhu govorí:
«Oj patrijarh, nikar, nikar,Vladánje pač ni tvoja stvar!
«Oj patrijarh, nikar, nikar,
Vladánje pač ni tvoja stvar!
Dovolj je roki tvoji križ,Zakaj po žezlu hrepeniš? ...
Dovolj je roki tvoji križ,
Zakaj po žezlu hrepeniš? ...
O čuvaj sívo si glavó,Na pot ne hodi mi drznó!»
O čuvaj sívo si glavó,
Na pot ne hodi mi drznó!»
Ob knezovih besedah tehVsem divja strast vsplamtí v očeh.
Ob knezovih besedah teh
Vsem divja strast vsplamtí v očeh.
Še tristo knezov tam stojí,Po žezlu vsakdo hrepení.
Še tristo knezov tam stojí,
Po žezlu vsakdo hrepení.
Po žezlu vsakdo hrepení,Že v roki vsakdo meč drží.
Po žezlu vsakdo hrepení,
Že v roki vsakdo meč drží.
Ne nagne še se beli dan,Pa zadivjá že boj strašan ...
Ne nagne še se beli dan,
Pa zadivjá že boj strašan ...
Veselo, kakor še nikdar,Smehljá se v krsti — mrtvi car.
Veselo, kakor še nikdar,
Smehljá se v krsti — mrtvi car.
Kacijanar, vojskovodja slavni,Ves zamíšljen hodi po šatoru.Težka skrb mu polni trudno glavo,Ríše mu na čelo temne črteIn obrvi mu ježí košate.Polumesec na šatorih belihOb ostrogu blíska se krščanskem ...Ne rešítve in ne krasne zmage, —Sam in truden, — kakor ranjen sokolBrez pomóči v jati lačnih vranov ...In globočja bol v junaških prsih,In bridkejša skrb na čelu resnem.«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Saj prišlò še ní krvavo jutro.»In služabnik stari, zvesti Miloš,Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!Res prišlò še ni krvavo jutro,Ali srca jim kipé junaška,Sèn jim lahki na očí ne more ...»Zopet praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,Kot hodile tolpe bi po planem?Saj še vstalo ní krvavo solnce.»Odgovarja mu s tresočim glasom:«Oj ne skrbi, gospodar mogočni!Res še vstalo solnce ní krvavo,Vso ravnino krije noč ledena;A v telesu mrzlem — mrzla duša,In junaki hodijo po planem,Da si mrzle ude oživíjo ...»Tretjič praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,Kot bi v dalji dírjali konjiki?A govori mi resnico, Miloš!Priča mi je tvoj pogled brezupni,Da zakrívaš mi srcé nemirno.»In zastoče grenko stari Miloš,Odgovarja solzen gospodarju:«Kaj mi né bi se okó solzílo,Kaj mi né bi srce trepetalo!Gledal tvojo sem visoko slavo;Tvoja videl sem junaška dela —Oj število krasno ... Vse za tabo;Izgubljen si, Kacijanar silni! ...Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Vojska naša je v sramotnem begu.»Ne vztrepeče Kacijanar slavni,Ne porósi mu okó se bistro;Meč opaše, pa zasede konjaIn odjaše v diru skozi meglo;Poleg njega jaše stari Miloš.Hladna megla krije vso ravnino;In ne gane se peró na drevji,In ne gane bilka se na polju;Vse je tiho kakor pod gomilo ...«Ali vidiš tam bleskèt orožja,Ali vidiš prápore razvíte?»«Kacijanar, ózri se v daljavo, —Žarki zore se bleščé po hribih,Nad gozdovi plava bela megla ...»«Ali čuješ glasno petje, Miloš —Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»Prah se dvigne tam na beli cesti,V njem pridirja jezdec kakor tica:«Izgubljena bitev, vojskovodja,Izdajalec — žalostna ti majka!»Dvigne se na konju Kacijanar,Dvigne se mu v prsih silna duša,Meč zablisne se mu v roki močniIn preseka jezdeca do sedla ...Spet se dvigne prah na beli cesti,V njem pridirja tolpa konjenikov, —Vsi pokriti so s krvjó in prahom.«Izdajalec — bežal je sramotnoIn v pogubi pustil je junake, —Naj pogine izdajalec kleti!»Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:«Z mečem svojim si ubil mi brata, —Vreden nisi, da bi padel v boju;Meč krvníkov ti končaj življenje,Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»In zastoče Ivan Kacijanar,Meč mu pade iz roké junaškeIn jetník je sredi konjeníkov.— — — — — — — — —Vino pije grof Nikola ZrinjskiNa visokem, sivem gradu svojem;Ž njim sedí ob mizi družba krasna,Družba krasna samih slave sínov, —A med njimi Ivan Kacijanar.Bledo mu je lice, móten pógled,Zgúbano mu je visoko čelo.S stola vstane grof Nikola Zrinjski,Polno čašo dvigne in napíva:«Vse zahvaljam vas, junake slavne,Da s posetom svojim ste prijaznimPočastili dom moj starodavni, —Da sočutje prišli ste izkazatMed junaki prvemu junaku! —Res okrutno ga pestí usoda,Res preganja ga vladar krivično, —Ah nečastno je sedèl v temníciKacijanar, prvi med junaki! ...In recíte, ní li to pravično,Da svobodo sam si je priborilTer pobegnil ječi in vladarju?Ali naj bi čakal, da zablisneMeč krvníkov njemu se nad vratom?Čakal naj bi, da mu za plačiloVzame glavo naš vladar dobrotni? ...Zopet bodi jasno lice tvoje,Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,Kacijanar, prvi med junaki! ...Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»Blískajo se v solncu jasne čaše,Po dvorani pa zveníjo klici:«Slava tebi, prvi med junaki!»In odméva tam od druge mize,Tam med hlapci, kmeti in vojníki:«Slava tebi, prvi med junaki!»Jeden le ne dvígne polne čaše,To vojnik je drzni, mladi Hojzič.In ozrè se grof Nikola Zrinjski:«Je li spanec te premagal, Hojzič,Da uhó ti čulo ní zdravíce?Ali zdí se vino ti preslabo,Da porósil ž njim bi ustna svoja?Ali pa ti v srcu je sovraštvo,Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» —«Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,Kaj naj slavo klícal bi morilcu?Vso izdal je vojsko nam krščanskoIn sramotno zbežal iz ostroga —A na begu mi ubil je brata ...Vreden bil bi svojega plačila,Da vladár bi vzel mu kleto glavo, —A ušèl je, kot bežé tatovi ...Car pohvali te, Nikola Zrinjski,Da je mrtev pes na tvojem gradu!»Samokres mu dvigne drzna roka,Strel odmeva glasno po dvoraniIn na tlà se zgrudi Kacijanar.Obledíjo gostom vsem obraziIn zastane jim beseda v grlu.Ali vzdrami se napósled Zrinjski,Skloni se nad prsi krvaveče:«Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,Kjer pravico je dobil in srečo!»In vsi gostje molijo ob truplu —A po beli cesti dirja Hojzič.
Kacijanar, vojskovodja slavni,Ves zamíšljen hodi po šatoru.Težka skrb mu polni trudno glavo,Ríše mu na čelo temne črteIn obrvi mu ježí košate.Polumesec na šatorih belihOb ostrogu blíska se krščanskem ...Ne rešítve in ne krasne zmage, —Sam in truden, — kakor ranjen sokolBrez pomóči v jati lačnih vranov ...In globočja bol v junaških prsih,In bridkejša skrb na čelu resnem.«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Saj prišlò še ní krvavo jutro.»In služabnik stari, zvesti Miloš,Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!Res prišlò še ni krvavo jutro,Ali srca jim kipé junaška,Sèn jim lahki na očí ne more ...»Zopet praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,Kot hodile tolpe bi po planem?Saj še vstalo ní krvavo solnce.»Odgovarja mu s tresočim glasom:«Oj ne skrbi, gospodar mogočni!Res še vstalo solnce ní krvavo,Vso ravnino krije noč ledena;A v telesu mrzlem — mrzla duša,In junaki hodijo po planem,Da si mrzle ude oživíjo ...»Tretjič praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,Kot bi v dalji dírjali konjiki?A govori mi resnico, Miloš!Priča mi je tvoj pogled brezupni,Da zakrívaš mi srcé nemirno.»In zastoče grenko stari Miloš,Odgovarja solzen gospodarju:«Kaj mi né bi se okó solzílo,Kaj mi né bi srce trepetalo!Gledal tvojo sem visoko slavo;Tvoja videl sem junaška dela —Oj število krasno ... Vse za tabo;Izgubljen si, Kacijanar silni! ...Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Vojska naša je v sramotnem begu.»Ne vztrepeče Kacijanar slavni,Ne porósi mu okó se bistro;Meč opaše, pa zasede konjaIn odjaše v diru skozi meglo;Poleg njega jaše stari Miloš.Hladna megla krije vso ravnino;In ne gane se peró na drevji,In ne gane bilka se na polju;Vse je tiho kakor pod gomilo ...«Ali vidiš tam bleskèt orožja,Ali vidiš prápore razvíte?»«Kacijanar, ózri se v daljavo, —Žarki zore se bleščé po hribih,Nad gozdovi plava bela megla ...»«Ali čuješ glasno petje, Miloš —Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»Prah se dvigne tam na beli cesti,V njem pridirja jezdec kakor tica:«Izgubljena bitev, vojskovodja,Izdajalec — žalostna ti majka!»Dvigne se na konju Kacijanar,Dvigne se mu v prsih silna duša,Meč zablisne se mu v roki močniIn preseka jezdeca do sedla ...Spet se dvigne prah na beli cesti,V njem pridirja tolpa konjenikov, —Vsi pokriti so s krvjó in prahom.«Izdajalec — bežal je sramotnoIn v pogubi pustil je junake, —Naj pogine izdajalec kleti!»Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:«Z mečem svojim si ubil mi brata, —Vreden nisi, da bi padel v boju;Meč krvníkov ti končaj življenje,Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»In zastoče Ivan Kacijanar,Meč mu pade iz roké junaškeIn jetník je sredi konjeníkov.— — — — — — — — —Vino pije grof Nikola ZrinjskiNa visokem, sivem gradu svojem;Ž njim sedí ob mizi družba krasna,Družba krasna samih slave sínov, —A med njimi Ivan Kacijanar.Bledo mu je lice, móten pógled,Zgúbano mu je visoko čelo.S stola vstane grof Nikola Zrinjski,Polno čašo dvigne in napíva:«Vse zahvaljam vas, junake slavne,Da s posetom svojim ste prijaznimPočastili dom moj starodavni, —Da sočutje prišli ste izkazatMed junaki prvemu junaku! —Res okrutno ga pestí usoda,Res preganja ga vladar krivično, —Ah nečastno je sedèl v temníciKacijanar, prvi med junaki! ...In recíte, ní li to pravično,Da svobodo sam si je priborilTer pobegnil ječi in vladarju?Ali naj bi čakal, da zablisneMeč krvníkov njemu se nad vratom?Čakal naj bi, da mu za plačiloVzame glavo naš vladar dobrotni? ...Zopet bodi jasno lice tvoje,Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,Kacijanar, prvi med junaki! ...Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»Blískajo se v solncu jasne čaše,Po dvorani pa zveníjo klici:«Slava tebi, prvi med junaki!»In odméva tam od druge mize,Tam med hlapci, kmeti in vojníki:«Slava tebi, prvi med junaki!»Jeden le ne dvígne polne čaše,To vojnik je drzni, mladi Hojzič.In ozrè se grof Nikola Zrinjski:«Je li spanec te premagal, Hojzič,Da uhó ti čulo ní zdravíce?Ali zdí se vino ti preslabo,Da porósil ž njim bi ustna svoja?Ali pa ti v srcu je sovraštvo,Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» —«Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,Kaj naj slavo klícal bi morilcu?Vso izdal je vojsko nam krščanskoIn sramotno zbežal iz ostroga —A na begu mi ubil je brata ...Vreden bil bi svojega plačila,Da vladár bi vzel mu kleto glavo, —A ušèl je, kot bežé tatovi ...Car pohvali te, Nikola Zrinjski,Da je mrtev pes na tvojem gradu!»Samokres mu dvigne drzna roka,Strel odmeva glasno po dvoraniIn na tlà se zgrudi Kacijanar.Obledíjo gostom vsem obraziIn zastane jim beseda v grlu.Ali vzdrami se napósled Zrinjski,Skloni se nad prsi krvaveče:«Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,Kjer pravico je dobil in srečo!»In vsi gostje molijo ob truplu —A po beli cesti dirja Hojzič.
Kacijanar, vojskovodja slavni,Ves zamíšljen hodi po šatoru.Težka skrb mu polni trudno glavo,Ríše mu na čelo temne črteIn obrvi mu ježí košate.Polumesec na šatorih belihOb ostrogu blíska se krščanskem ...Ne rešítve in ne krasne zmage, —Sam in truden, — kakor ranjen sokolBrez pomóči v jati lačnih vranov ...In globočja bol v junaških prsih,In bridkejša skrb na čelu resnem.
Kacijanar, vojskovodja slavni,
Ves zamíšljen hodi po šatoru.
Težka skrb mu polni trudno glavo,
Ríše mu na čelo temne črte
In obrvi mu ježí košate.
Polumesec na šatorih belih
Ob ostrogu blíska se krščanskem ...
Ne rešítve in ne krasne zmage, —
Sam in truden, — kakor ranjen sokol
Brez pomóči v jati lačnih vranov ...
In globočja bol v junaških prsih,
In bridkejša skrb na čelu resnem.
«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Saj prišlò še ní krvavo jutro.»In služabnik stari, zvesti Miloš,Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!Res prišlò še ni krvavo jutro,Ali srca jim kipé junaška,Sèn jim lahki na očí ne more ...»
«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
Saj prišlò še ní krvavo jutro.»
In služabnik stari, zvesti Miloš,
Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!
Res prišlò še ni krvavo jutro,
Ali srca jim kipé junaška,
Sèn jim lahki na očí ne more ...»
Zopet praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,Kot hodile tolpe bi po planem?Saj še vstalo ní krvavo solnce.»Odgovarja mu s tresočim glasom:«Oj ne skrbi, gospodar mogočni!Res še vstalo solnce ní krvavo,Vso ravnino krije noč ledena;A v telesu mrzlem — mrzla duša,In junaki hodijo po planem,Da si mrzle ude oživíjo ...»Tretjič praša slavni Kacijanar:«Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,Kot bi v dalji dírjali konjiki?A govori mi resnico, Miloš!Priča mi je tvoj pogled brezupni,Da zakrívaš mi srcé nemirno.»In zastoče grenko stari Miloš,Odgovarja solzen gospodarju:«Kaj mi né bi se okó solzílo,Kaj mi né bi srce trepetalo!Gledal tvojo sem visoko slavo;Tvoja videl sem junaška dela —Oj število krasno ... Vse za tabo;Izgubljen si, Kacijanar silni! ...Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?Vojska naša je v sramotnem begu.»
Zopet praša slavni Kacijanar:
«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,
Kot hodile tolpe bi po planem?
Saj še vstalo ní krvavo solnce.»
Odgovarja mu s tresočim glasom:
«Oj ne skrbi, gospodar mogočni!
Res še vstalo solnce ní krvavo,
Vso ravnino krije noč ledena;
A v telesu mrzlem — mrzla duša,
In junaki hodijo po planem,
Da si mrzle ude oživíjo ...»
Tretjič praša slavni Kacijanar:
«Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,
Kot bi v dalji dírjali konjiki?
A govori mi resnico, Miloš!
Priča mi je tvoj pogled brezupni,
Da zakrívaš mi srcé nemirno.»
In zastoče grenko stari Miloš,
Odgovarja solzen gospodarju:
«Kaj mi né bi se okó solzílo,
Kaj mi né bi srce trepetalo!
Gledal tvojo sem visoko slavo;
Tvoja videl sem junaška dela —
Oj število krasno ... Vse za tabo;
Izgubljen si, Kacijanar silni! ...
Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
Vojska naša je v sramotnem begu.»
Ne vztrepeče Kacijanar slavni,Ne porósi mu okó se bistro;Meč opaše, pa zasede konjaIn odjaše v diru skozi meglo;Poleg njega jaše stari Miloš.
Ne vztrepeče Kacijanar slavni,
Ne porósi mu okó se bistro;
Meč opaše, pa zasede konja
In odjaše v diru skozi meglo;
Poleg njega jaše stari Miloš.
Hladna megla krije vso ravnino;In ne gane se peró na drevji,In ne gane bilka se na polju;Vse je tiho kakor pod gomilo ...
Hladna megla krije vso ravnino;
In ne gane se peró na drevji,
In ne gane bilka se na polju;
Vse je tiho kakor pod gomilo ...
«Ali vidiš tam bleskèt orožja,Ali vidiš prápore razvíte?»«Kacijanar, ózri se v daljavo, —Žarki zore se bleščé po hribih,Nad gozdovi plava bela megla ...»«Ali čuješ glasno petje, Miloš —Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»
«Ali vidiš tam bleskèt orožja,
Ali vidiš prápore razvíte?»
«Kacijanar, ózri se v daljavo, —
Žarki zore se bleščé po hribih,
Nad gozdovi plava bela megla ...»
«Ali čuješ glasno petje, Miloš —
Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!
Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»
Prah se dvigne tam na beli cesti,V njem pridirja jezdec kakor tica:«Izgubljena bitev, vojskovodja,Izdajalec — žalostna ti majka!»Dvigne se na konju Kacijanar,Dvigne se mu v prsih silna duša,Meč zablisne se mu v roki močniIn preseka jezdeca do sedla ...Spet se dvigne prah na beli cesti,V njem pridirja tolpa konjenikov, —Vsi pokriti so s krvjó in prahom.«Izdajalec — bežal je sramotnoIn v pogubi pustil je junake, —Naj pogine izdajalec kleti!»Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:«Z mečem svojim si ubil mi brata, —Vreden nisi, da bi padel v boju;Meč krvníkov ti končaj življenje,Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»
Prah se dvigne tam na beli cesti,
V njem pridirja jezdec kakor tica:
«Izgubljena bitev, vojskovodja,
Izdajalec — žalostna ti majka!»
Dvigne se na konju Kacijanar,
Dvigne se mu v prsih silna duša,
Meč zablisne se mu v roki močni
In preseka jezdeca do sedla ...
Spet se dvigne prah na beli cesti,
V njem pridirja tolpa konjenikov, —
Vsi pokriti so s krvjó in prahom.
«Izdajalec — bežal je sramotno
In v pogubi pustil je junake, —
Naj pogine izdajalec kleti!»
Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:
«Z mečem svojim si ubil mi brata, —
Vreden nisi, da bi padel v boju;
Meč krvníkov ti končaj življenje,
Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»
In zastoče Ivan Kacijanar,Meč mu pade iz roké junaškeIn jetník je sredi konjeníkov.— — — — — — — — —
In zastoče Ivan Kacijanar,
Meč mu pade iz roké junaške
In jetník je sredi konjeníkov.
— — — — — — — — —
Vino pije grof Nikola ZrinjskiNa visokem, sivem gradu svojem;Ž njim sedí ob mizi družba krasna,Družba krasna samih slave sínov, —A med njimi Ivan Kacijanar.Bledo mu je lice, móten pógled,Zgúbano mu je visoko čelo.S stola vstane grof Nikola Zrinjski,Polno čašo dvigne in napíva:«Vse zahvaljam vas, junake slavne,Da s posetom svojim ste prijaznimPočastili dom moj starodavni, —Da sočutje prišli ste izkazatMed junaki prvemu junaku! —Res okrutno ga pestí usoda,Res preganja ga vladar krivično, —Ah nečastno je sedèl v temníciKacijanar, prvi med junaki! ...In recíte, ní li to pravično,Da svobodo sam si je priborilTer pobegnil ječi in vladarju?Ali naj bi čakal, da zablisneMeč krvníkov njemu se nad vratom?Čakal naj bi, da mu za plačiloVzame glavo naš vladar dobrotni? ...Zopet bodi jasno lice tvoje,Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,Kacijanar, prvi med junaki! ...Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»Blískajo se v solncu jasne čaše,Po dvorani pa zveníjo klici:«Slava tebi, prvi med junaki!»In odméva tam od druge mize,Tam med hlapci, kmeti in vojníki:«Slava tebi, prvi med junaki!»Jeden le ne dvígne polne čaše,To vojnik je drzni, mladi Hojzič.In ozrè se grof Nikola Zrinjski:«Je li spanec te premagal, Hojzič,Da uhó ti čulo ní zdravíce?Ali zdí se vino ti preslabo,Da porósil ž njim bi ustna svoja?Ali pa ti v srcu je sovraštvo,Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» —«Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,Kaj naj slavo klícal bi morilcu?Vso izdal je vojsko nam krščanskoIn sramotno zbežal iz ostroga —A na begu mi ubil je brata ...Vreden bil bi svojega plačila,Da vladár bi vzel mu kleto glavo, —A ušèl je, kot bežé tatovi ...Car pohvali te, Nikola Zrinjski,Da je mrtev pes na tvojem gradu!»Samokres mu dvigne drzna roka,Strel odmeva glasno po dvoraniIn na tlà se zgrudi Kacijanar.
Vino pije grof Nikola Zrinjski
Na visokem, sivem gradu svojem;
Ž njim sedí ob mizi družba krasna,
Družba krasna samih slave sínov, —
A med njimi Ivan Kacijanar.
Bledo mu je lice, móten pógled,
Zgúbano mu je visoko čelo.
S stola vstane grof Nikola Zrinjski,
Polno čašo dvigne in napíva:
«Vse zahvaljam vas, junake slavne,
Da s posetom svojim ste prijaznim
Počastili dom moj starodavni, —
Da sočutje prišli ste izkazat
Med junaki prvemu junaku! —
Res okrutno ga pestí usoda,
Res preganja ga vladar krivično, —
Ah nečastno je sedèl v temníci
Kacijanar, prvi med junaki! ...
In recíte, ní li to pravično,
Da svobodo sam si je priboril
Ter pobegnil ječi in vladarju?
Ali naj bi čakal, da zablisne
Meč krvníkov njemu se nad vratom?
Čakal naj bi, da mu za plačilo
Vzame glavo naš vladar dobrotni? ...
Zopet bodi jasno lice tvoje,
Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
Kacijanar, prvi med junaki! ...
Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»
Blískajo se v solncu jasne čaše,
Po dvorani pa zveníjo klici:
«Slava tebi, prvi med junaki!»
In odméva tam od druge mize,
Tam med hlapci, kmeti in vojníki:
«Slava tebi, prvi med junaki!»
Jeden le ne dvígne polne čaše,
To vojnik je drzni, mladi Hojzič.
In ozrè se grof Nikola Zrinjski:
«Je li spanec te premagal, Hojzič,
Da uhó ti čulo ní zdravíce?
Ali zdí se vino ti preslabo,
Da porósil ž njim bi ustna svoja?
Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» —
«Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,
Kaj naj slavo klícal bi morilcu?
Vso izdal je vojsko nam krščansko
In sramotno zbežal iz ostroga —
A na begu mi ubil je brata ...
Vreden bil bi svojega plačila,
Da vladár bi vzel mu kleto glavo, —
A ušèl je, kot bežé tatovi ...
Car pohvali te, Nikola Zrinjski,
Da je mrtev pes na tvojem gradu!»
Samokres mu dvigne drzna roka,
Strel odmeva glasno po dvorani
In na tlà se zgrudi Kacijanar.
Obledíjo gostom vsem obraziIn zastane jim beseda v grlu.Ali vzdrami se napósled Zrinjski,Skloni se nad prsi krvaveče:«Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,Kjer pravico je dobil in srečo!»In vsi gostje molijo ob truplu —A po beli cesti dirja Hojzič.
Obledíjo gostom vsem obrazi
In zastane jim beseda v grlu.
Ali vzdrami se napósled Zrinjski,
Skloni se nad prsi krvaveče:
«Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,
Kjer pravico je dobil in srečo!»
In vsi gostje molijo ob truplu —
A po beli cesti dirja Hojzič.
Zašlò je solnce. V tihi mrakZagrinja se daljava,Kot bela tica ladijaPo temnem morju plava;Na krovu pa mlad mož stojí,Mehkó na prsih mu sloníPrelepa mlada žena.«Čaroben je ljubezni rajKot to nebó večerno,Neskončen je ljubezni rajKot morje neizmerno —A ljubček, ljubček, kaj molčiš,Zakaj v obraz takó bledíš,Zakaj se v stran oziraš?»«Poglej, nevesta, o poglejTam bledo, krasno ženo,Oj mojo ljubico bolnóBolnó in zapuščeno;Poglej, kakó stojí mirnó,Na prsih pa ji spi sladkóNesrečno moje dete.»«Oj zbudi, zbudi se, moj mož,Pri tebi jaz sem sama,Krog naju je morjé temnóIn pa nebó nad nama —»«Kakó me vabi spet nocojS pogledom žalostnim seboj,Da ljubim jo, kot nekdaj.Kakó je belo njé teló,Kakó krasnó nje lice,In moje dete za menojIzteza že ročice;Že padata v morjé temnó ...Kakó me vabita sebó, —Ne brani mi ... ostani! ...»
Zašlò je solnce. V tihi mrakZagrinja se daljava,Kot bela tica ladijaPo temnem morju plava;Na krovu pa mlad mož stojí,Mehkó na prsih mu sloníPrelepa mlada žena.«Čaroben je ljubezni rajKot to nebó večerno,Neskončen je ljubezni rajKot morje neizmerno —A ljubček, ljubček, kaj molčiš,Zakaj v obraz takó bledíš,Zakaj se v stran oziraš?»«Poglej, nevesta, o poglejTam bledo, krasno ženo,Oj mojo ljubico bolnóBolnó in zapuščeno;Poglej, kakó stojí mirnó,Na prsih pa ji spi sladkóNesrečno moje dete.»«Oj zbudi, zbudi se, moj mož,Pri tebi jaz sem sama,Krog naju je morjé temnóIn pa nebó nad nama —»«Kakó me vabi spet nocojS pogledom žalostnim seboj,Da ljubim jo, kot nekdaj.Kakó je belo njé teló,Kakó krasnó nje lice,In moje dete za menojIzteza že ročice;Že padata v morjé temnó ...Kakó me vabita sebó, —Ne brani mi ... ostani! ...»
Zašlò je solnce. V tihi mrakZagrinja se daljava,Kot bela tica ladijaPo temnem morju plava;Na krovu pa mlad mož stojí,Mehkó na prsih mu sloníPrelepa mlada žena.
Zašlò je solnce. V tihi mrak
Zagrinja se daljava,
Kot bela tica ladija
Po temnem morju plava;
Na krovu pa mlad mož stojí,
Mehkó na prsih mu sloní
Prelepa mlada žena.
«Čaroben je ljubezni rajKot to nebó večerno,Neskončen je ljubezni rajKot morje neizmerno —A ljubček, ljubček, kaj molčiš,Zakaj v obraz takó bledíš,Zakaj se v stran oziraš?»
«Čaroben je ljubezni raj
Kot to nebó večerno,
Neskončen je ljubezni raj
Kot morje neizmerno —
A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
Zakaj v obraz takó bledíš,
Zakaj se v stran oziraš?»
«Poglej, nevesta, o poglejTam bledo, krasno ženo,Oj mojo ljubico bolnóBolnó in zapuščeno;Poglej, kakó stojí mirnó,Na prsih pa ji spi sladkóNesrečno moje dete.»
«Poglej, nevesta, o poglej
Tam bledo, krasno ženo,
Oj mojo ljubico bolnó
Bolnó in zapuščeno;
Poglej, kakó stojí mirnó,
Na prsih pa ji spi sladkó
Nesrečno moje dete.»
«Oj zbudi, zbudi se, moj mož,Pri tebi jaz sem sama,Krog naju je morjé temnóIn pa nebó nad nama —»«Kakó me vabi spet nocojS pogledom žalostnim seboj,Da ljubim jo, kot nekdaj.
«Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
Pri tebi jaz sem sama,
Krog naju je morjé temnó
In pa nebó nad nama —»
«Kakó me vabi spet nocoj
S pogledom žalostnim seboj,
Da ljubim jo, kot nekdaj.
Kakó je belo njé teló,Kakó krasnó nje lice,In moje dete za menojIzteza že ročice;Že padata v morjé temnó ...Kakó me vabita sebó, —Ne brani mi ... ostani! ...»
Kakó je belo njé teló,
Kakó krasnó nje lice,
In moje dete za menoj
Izteza že ročice;
Že padata v morjé temnó ...
Kakó me vabita sebó, —
Ne brani mi ... ostani! ...»
Majka zemlja, da si še starejša,Pa rodila né bi učenjaka,Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.Jasno gledal je v človeško dušo,Zlè podzemske je poznàl duhoveIn bogove nad visokim nebom.Ali vsega ni še znal Kongfutse.Rad bi videl, kar očém je skrito,Rad bi videl tisto skrivno silo,Ki povzdiga smrtnika k bogovom,Ki poraja vzvišena dejanjaKar človeški rod živí pod solncem ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Če ostàl si med človeškim rodom,Če si dvignil se v nebó k bogovom,Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:Prédme stopi, duh preteklih časov,Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ...Oj krasota, da je ni jednake!Če bi videl te navaden smrtnik,Od veselja bi izdahnil dušo, —A izdahnil duše ni Kongfutse;Razprostrl je roke pred bogínjoPa jo molil z glasom srečepolnim:«Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!Ne slavím te iz strahú pred mečem,Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;Ne slavím te zarad zlate krone,Ki jo nosiš na ponosni glavi;A slavím te zarad večne slave,Ki odela ž njó si dede naše:Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»Prav do zore molil je Kongfutse ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Prédme stopi, oj ti duh mogočni,Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,Da po časti hrepené in slavi;Duh mogočni, ki človeka vzdignešVsaj za hipe nad pozemske misli, —Prédme stopi, da te srečen molim!» ...Oj ti žalost, da je ni jednake!Kdor bi tebe videl, bi zajokal,In zajokal je celó Kongfutse.«Kaj je tebi, oj svoboda krasna?Kakor smrt je bledo lice tvoje,Tvoje róke so v okovih težkih,Tvojo glavo krije trnjev venec ...»Prav do zore jokal je Kongfutse ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Slab je človek in mogoče ni mu,Da bi videl, kar prihodnost skriva, —Vam bogovom pa je vse mogoče.Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,Pa idejo silno dnij prihodnjih,Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...«Oj podzemski zlobni vi duhovi,Če rodili ste idejo silno,Da prihodni zárod onesreči, —Póšljite jo prédme, da jo vidim!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...Prav do zore molil si, Kongfutse!A da molil si vso dolgo večnost,Ne priklical bi nikdár ideje,Vladarice národom prihodnim,Kajti ni je duh rodíl človeški,Nì bogovi niso je rodíli,Nì podzemski niso je duhoviIn rodili je nikdar ne bodo.
Majka zemlja, da si še starejša,Pa rodila né bi učenjaka,Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.Jasno gledal je v človeško dušo,Zlè podzemske je poznàl duhoveIn bogove nad visokim nebom.Ali vsega ni še znal Kongfutse.Rad bi videl, kar očém je skrito,Rad bi videl tisto skrivno silo,Ki povzdiga smrtnika k bogovom,Ki poraja vzvišena dejanjaKar človeški rod živí pod solncem ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Če ostàl si med človeškim rodom,Če si dvignil se v nebó k bogovom,Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:Prédme stopi, duh preteklih časov,Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ...Oj krasota, da je ni jednake!Če bi videl te navaden smrtnik,Od veselja bi izdahnil dušo, —A izdahnil duše ni Kongfutse;Razprostrl je roke pred bogínjoPa jo molil z glasom srečepolnim:«Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!Ne slavím te iz strahú pred mečem,Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;Ne slavím te zarad zlate krone,Ki jo nosiš na ponosni glavi;A slavím te zarad večne slave,Ki odela ž njó si dede naše:Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»Prav do zore molil je Kongfutse ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Prédme stopi, oj ti duh mogočni,Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,Da po časti hrepené in slavi;Duh mogočni, ki človeka vzdignešVsaj za hipe nad pozemske misli, —Prédme stopi, da te srečen molim!» ...Oj ti žalost, da je ni jednake!Kdor bi tebe videl, bi zajokal,In zajokal je celó Kongfutse.«Kaj je tebi, oj svoboda krasna?Kakor smrt je bledo lice tvoje,Tvoje róke so v okovih težkih,Tvojo glavo krije trnjev venec ...»Prav do zore jokal je Kongfutse ...Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Slab je človek in mogoče ni mu,Da bi videl, kar prihodnost skriva, —Vam bogovom pa je vse mogoče.Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,Pa idejo silno dnij prihodnjih,Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...«Oj podzemski zlobni vi duhovi,Če rodili ste idejo silno,Da prihodni zárod onesreči, —Póšljite jo prédme, da jo vidim!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...Prav do zore molil si, Kongfutse!A da molil si vso dolgo večnost,Ne priklical bi nikdár ideje,Vladarice národom prihodnim,Kajti ni je duh rodíl človeški,Nì bogovi niso je rodíli,Nì podzemski niso je duhoviIn rodili je nikdar ne bodo.
Majka zemlja, da si še starejša,Pa rodila né bi učenjaka,Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.Jasno gledal je v človeško dušo,Zlè podzemske je poznàl duhoveIn bogove nad visokim nebom.Ali vsega ni še znal Kongfutse.Rad bi videl, kar očém je skrito,Rad bi videl tisto skrivno silo,Ki povzdiga smrtnika k bogovom,Ki poraja vzvišena dejanjaKar človeški rod živí pod solncem ...
Majka zemlja, da si še starejša,
Pa rodila né bi učenjaka,
Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
Jasno gledal je v človeško dušo,
Zlè podzemske je poznàl duhove
In bogove nad visokim nebom.
Ali vsega ni še znal Kongfutse.
Rad bi videl, kar očém je skrito,
Rad bi videl tisto skrivno silo,
Ki povzdiga smrtnika k bogovom,
Ki poraja vzvišena dejanja
Kar človeški rod živí pod solncem ...
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Če ostàl si med človeškim rodom,Če si dvignil se v nebó k bogovom,Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:Prédme stopi, duh preteklih časov,Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ...Oj krasota, da je ni jednake!Če bi videl te navaden smrtnik,Od veselja bi izdahnil dušo, —A izdahnil duše ni Kongfutse;Razprostrl je roke pred bogínjoPa jo molil z glasom srečepolnim:«Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!Ne slavím te iz strahú pred mečem,Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;Ne slavím te zarad zlate krone,Ki jo nosiš na ponosni glavi;A slavím te zarad večne slave,Ki odela ž njó si dede naše:Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»Prav do zore molil je Kongfutse ...
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Če ostàl si med človeškim rodom,
Če si dvignil se v nebó k bogovom,
Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
Prédme stopi, duh preteklih časov,
Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ...
Oj krasota, da je ni jednake!
Če bi videl te navaden smrtnik,
Od veselja bi izdahnil dušo, —
A izdahnil duše ni Kongfutse;
Razprostrl je roke pred bogínjo
Pa jo molil z glasom srečepolnim:
«Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
Ne slavím te iz strahú pred mečem,
Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
Ne slavím te zarad zlate krone,
Ki jo nosiš na ponosni glavi;
A slavím te zarad večne slave,
Ki odela ž njó si dede naše:
Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»
Prav do zore molil je Kongfutse ...
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Prédme stopi, oj ti duh mogočni,Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,Da po časti hrepené in slavi;Duh mogočni, ki človeka vzdignešVsaj za hipe nad pozemske misli, —Prédme stopi, da te srečen molim!» ...Oj ti žalost, da je ni jednake!Kdor bi tebe videl, bi zajokal,In zajokal je celó Kongfutse.«Kaj je tebi, oj svoboda krasna?Kakor smrt je bledo lice tvoje,Tvoje róke so v okovih težkih,Tvojo glavo krije trnjev venec ...»Prav do zore jokal je Kongfutse ...
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
Da po časti hrepené in slavi;
Duh mogočni, ki človeka vzdigneš
Vsaj za hipe nad pozemske misli, —
Prédme stopi, da te srečen molim!» ...
Oj ti žalost, da je ni jednake!
Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
In zajokal je celó Kongfutse.
«Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
Kakor smrt je bledo lice tvoje,
Tvoje róke so v okovih težkih,
Tvojo glavo krije trnjev venec ...»
Prav do zore jokal je Kongfutse ...
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.Sam bedí še učenjak KongfutsePa ozira se k bleščečim zvezdam.«Slab je človek in mogoče ni mu,Da bi videl, kar prihodnost skriva, —Vam bogovom pa je vse mogoče.Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,Pa idejo silno dnij prihodnjih,Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...«Oj podzemski zlobni vi duhovi,Če rodili ste idejo silno,Da prihodni zárod onesreči, —Póšljite jo prédme, da jo vidim!»Ali črna noč se ne razjasni,Glasa čuti ni v tišini grobni ...Prav do zore molil si, Kongfutse!A da molil si vso dolgo večnost,Ne priklical bi nikdár ideje,Vladarice národom prihodnim,Kajti ni je duh rodíl človeški,Nì bogovi niso je rodíli,Nì podzemski niso je duhoviIn rodili je nikdar ne bodo.
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Slab je človek in mogoče ni mu,
Da bi videl, kar prihodnost skriva, —
Vam bogovom pa je vse mogoče.
Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
Pa idejo silno dnij prihodnjih,
Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»
Ali črna noč se ne razjasni,
Glasa čuti ni v tišini grobni ...
«Oj podzemski zlobni vi duhovi,
Če rodili ste idejo silno,
Da prihodni zárod onesreči, —
Póšljite jo prédme, da jo vidim!»
Ali črna noč se ne razjasni,
Glasa čuti ni v tišini grobni ...
Prav do zore molil si, Kongfutse!
A da molil si vso dolgo večnost,
Ne priklical bi nikdár ideje,
Vladarice národom prihodnim,
Kajti ni je duh rodíl človeški,
Nì bogovi niso je rodíli,
Nì podzemski niso je duhovi
In rodili je nikdar ne bodo.
Tam v Urahu, mestu nemškem,Pri vinu sedíjo možjé;Jasné se jim temni obrazi,In govori krasni zvené.A kaj ti je, Primož Trubar,Da v družbi veseli molčiš?Oblak ti je splaval na čelo,Ko v čašo zamišljen strmiš.Zakaj prihodnosti lepše,Zakaj ne slaviš je nocoj?Zakaj od Lutrove vereNe vžíga se pógled tvoj?«Oj misel na zemljo domačoTo trudno srcé mi teží:Pretesna, pretesna je meni,Tam meni prostora ni.Osrečiti brate svojeHtel z uki sem božjimi jaz,Sovražnikov bal se nisem,Ponosno jim gledal v obraz.Bal njega se nisem, ti veš, bog,Kdor z uki slepil je naš rod,Kdor z zlobno, pregrešno besedoZapiral mi v srca je pot.Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,Ni vzmoglo me žezlo duhá — —Nadvojvoda Karol je vzdignilSvoj préstol nad préstol bogá.Oj Karol, očém si ti mojimZaprl domačo zemljó ...Da v roki jo puščam tvoji,Kakó mi je v srcu težkó ...»Govoril je Primož Trubar,Zamišljeni vsi obmolčé ...Pa vstane tedàj baron Ungnad,Navdušeno Trubarju dé:«Oj Trubar, — nadvojvoda KarolZemljó ti je svojo zaprl;Glas tvoj je umrl za njega,Za narod tvoj ni umrl.Saj senca vojvodskega žezlaNikoli duhá ne stemní,Ko dvigne na prostih se krilihNoben ga vladar ne vzdrží.Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,In ti si rešítelj njegov,Ko z drago domačo besedoDuhá si otel mu okóv.Povejte, prijatelji modri,Kdo národu pravi je kralj:Kdor vlada telesu — aliKdor duhu življenje je dal?Vladarjeva slava je senca,Ki spremlja vse dní ga zvesto,Zvestó ga spremlja do groba —In ž njim strohní pod zemljó.A z narodom tvoja slavaNa veke, na veke živí;Oj Trubar, ti národ si vstvaril,Življenje podaril mu tí.»Takó je govoril Ungnad ...Navdušenost sije v očéh,Veselo pojó kozarciO lepših bodočih dnéh.
Tam v Urahu, mestu nemškem,Pri vinu sedíjo možjé;Jasné se jim temni obrazi,In govori krasni zvené.A kaj ti je, Primož Trubar,Da v družbi veseli molčiš?Oblak ti je splaval na čelo,Ko v čašo zamišljen strmiš.Zakaj prihodnosti lepše,Zakaj ne slaviš je nocoj?Zakaj od Lutrove vereNe vžíga se pógled tvoj?«Oj misel na zemljo domačoTo trudno srcé mi teží:Pretesna, pretesna je meni,Tam meni prostora ni.Osrečiti brate svojeHtel z uki sem božjimi jaz,Sovražnikov bal se nisem,Ponosno jim gledal v obraz.Bal njega se nisem, ti veš, bog,Kdor z uki slepil je naš rod,Kdor z zlobno, pregrešno besedoZapiral mi v srca je pot.Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,Ni vzmoglo me žezlo duhá — —Nadvojvoda Karol je vzdignilSvoj préstol nad préstol bogá.Oj Karol, očém si ti mojimZaprl domačo zemljó ...Da v roki jo puščam tvoji,Kakó mi je v srcu težkó ...»Govoril je Primož Trubar,Zamišljeni vsi obmolčé ...Pa vstane tedàj baron Ungnad,Navdušeno Trubarju dé:«Oj Trubar, — nadvojvoda KarolZemljó ti je svojo zaprl;Glas tvoj je umrl za njega,Za narod tvoj ni umrl.Saj senca vojvodskega žezlaNikoli duhá ne stemní,Ko dvigne na prostih se krilihNoben ga vladar ne vzdrží.Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,In ti si rešítelj njegov,Ko z drago domačo besedoDuhá si otel mu okóv.Povejte, prijatelji modri,Kdo národu pravi je kralj:Kdor vlada telesu — aliKdor duhu življenje je dal?Vladarjeva slava je senca,Ki spremlja vse dní ga zvesto,Zvestó ga spremlja do groba —In ž njim strohní pod zemljó.A z narodom tvoja slavaNa veke, na veke živí;Oj Trubar, ti národ si vstvaril,Življenje podaril mu tí.»Takó je govoril Ungnad ...Navdušenost sije v očéh,Veselo pojó kozarciO lepših bodočih dnéh.
Tam v Urahu, mestu nemškem,Pri vinu sedíjo možjé;Jasné se jim temni obrazi,In govori krasni zvené.
Tam v Urahu, mestu nemškem,
Pri vinu sedíjo možjé;
Jasné se jim temni obrazi,
In govori krasni zvené.
A kaj ti je, Primož Trubar,Da v družbi veseli molčiš?Oblak ti je splaval na čelo,Ko v čašo zamišljen strmiš.
A kaj ti je, Primož Trubar,
Da v družbi veseli molčiš?
Oblak ti je splaval na čelo,
Ko v čašo zamišljen strmiš.
Zakaj prihodnosti lepše,Zakaj ne slaviš je nocoj?Zakaj od Lutrove vereNe vžíga se pógled tvoj?
Zakaj prihodnosti lepše,
Zakaj ne slaviš je nocoj?
Zakaj od Lutrove vere
Ne vžíga se pógled tvoj?
«Oj misel na zemljo domačoTo trudno srcé mi teží:Pretesna, pretesna je meni,Tam meni prostora ni.
«Oj misel na zemljo domačo
To trudno srcé mi teží:
Pretesna, pretesna je meni,
Tam meni prostora ni.
Osrečiti brate svojeHtel z uki sem božjimi jaz,Sovražnikov bal se nisem,Ponosno jim gledal v obraz.
Osrečiti brate svoje
Htel z uki sem božjimi jaz,
Sovražnikov bal se nisem,
Ponosno jim gledal v obraz.
Bal njega se nisem, ti veš, bog,Kdor z uki slepil je naš rod,Kdor z zlobno, pregrešno besedoZapiral mi v srca je pot.
Bal njega se nisem, ti veš, bog,
Kdor z uki slepil je naš rod,
Kdor z zlobno, pregrešno besedo
Zapiral mi v srca je pot.
Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,Ni vzmoglo me žezlo duhá — —Nadvojvoda Karol je vzdignilSvoj préstol nad préstol bogá.
Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,
Ni vzmoglo me žezlo duhá — —
Nadvojvoda Karol je vzdignil
Svoj préstol nad préstol bogá.
Oj Karol, očém si ti mojimZaprl domačo zemljó ...Da v roki jo puščam tvoji,Kakó mi je v srcu težkó ...»
Oj Karol, očém si ti mojim
Zaprl domačo zemljó ...
Da v roki jo puščam tvoji,
Kakó mi je v srcu težkó ...»
Govoril je Primož Trubar,Zamišljeni vsi obmolčé ...Pa vstane tedàj baron Ungnad,Navdušeno Trubarju dé:
Govoril je Primož Trubar,
Zamišljeni vsi obmolčé ...
Pa vstane tedàj baron Ungnad,
Navdušeno Trubarju dé:
«Oj Trubar, — nadvojvoda KarolZemljó ti je svojo zaprl;Glas tvoj je umrl za njega,Za narod tvoj ni umrl.
«Oj Trubar, — nadvojvoda Karol
Zemljó ti je svojo zaprl;
Glas tvoj je umrl za njega,
Za narod tvoj ni umrl.
Saj senca vojvodskega žezlaNikoli duhá ne stemní,Ko dvigne na prostih se krilihNoben ga vladar ne vzdrží.
Saj senca vojvodskega žezla
Nikoli duhá ne stemní,
Ko dvigne na prostih se krilih
Noben ga vladar ne vzdrží.
Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,In ti si rešítelj njegov,Ko z drago domačo besedoDuhá si otel mu okóv.
Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,
In ti si rešítelj njegov,
Ko z drago domačo besedo
Duhá si otel mu okóv.
Povejte, prijatelji modri,Kdo národu pravi je kralj:Kdor vlada telesu — aliKdor duhu življenje je dal?
Povejte, prijatelji modri,
Kdo národu pravi je kralj:
Kdor vlada telesu — ali
Kdor duhu življenje je dal?
Vladarjeva slava je senca,Ki spremlja vse dní ga zvesto,Zvestó ga spremlja do groba —In ž njim strohní pod zemljó.
Vladarjeva slava je senca,
Ki spremlja vse dní ga zvesto,
Zvestó ga spremlja do groba —
In ž njim strohní pod zemljó.
A z narodom tvoja slavaNa veke, na veke živí;Oj Trubar, ti národ si vstvaril,Življenje podaril mu tí.»
A z narodom tvoja slava
Na veke, na veke živí;
Oj Trubar, ti národ si vstvaril,
Življenje podaril mu tí.»
Takó je govoril Ungnad ...Navdušenost sije v očéh,Veselo pojó kozarciO lepših bodočih dnéh.
Takó je govoril Ungnad ...
Navdušenost sije v očéh,
Veselo pojó kozarci
O lepših bodočih dnéh.
Na zemlji noč temnà leží;Tam v cerkvi mlad menìh klečí:«Oj večni bog, gospod svetá,Ti gledaš mi na dnò srcá,Na dnò srcá, kjer noč in danTe vnovič križa greh strašan:Le ona polni mi glavó,Povsod le gledam njó, le njó;Kot večne luči sveti žarGorí očíj prelepih par,Kot zárije večerne krasŽarí nebeški njen obràz ...Kakó kipí mi vroča krí,Kakó si je srcé želíKedàr jo vidijo očí ...O bog dobrotni, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»Na zemlji noč temnà ležíTam v cerkvi deklica klečí!«Ti veš, Madona, kaj trpím,Ti sáma veš, kakó greším ...Ne tečejo mi več solzé,Nobeden vzdih več ne povéKakó umíra mi srcé ...Le k njemu sili moj korak,Le njega vidi pógled vsak;Njegovo lice je bledó,Ah, belo kot mrtvaški prt;Temnó njegovo je okó,Iz njega gleda črna smrt;In kadar stopi pred oltar,Obkroža ga svetniški žar ...Kakó ga ljubim presrčnó,Kakó jaz zanj živim samó ...O ti, Madona, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»V sanjàh polnočnih spava svet,S kopréno lunino odét;In sredi cerkve, bled in tihLeží tam v krsti mlad menìh ...«O bog, ti duši pókoj daj,Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...»Ko zvon mrtvaški zazvoní,Deklè na postelji leží, —Obràz je bled, mrtvé očí ...Teló ji s cvetjem potresó,Glavó ji z vencem ovijó.
Na zemlji noč temnà leží;Tam v cerkvi mlad menìh klečí:«Oj večni bog, gospod svetá,Ti gledaš mi na dnò srcá,Na dnò srcá, kjer noč in danTe vnovič križa greh strašan:Le ona polni mi glavó,Povsod le gledam njó, le njó;Kot večne luči sveti žarGorí očíj prelepih par,Kot zárije večerne krasŽarí nebeški njen obràz ...Kakó kipí mi vroča krí,Kakó si je srcé želíKedàr jo vidijo očí ...O bog dobrotni, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»Na zemlji noč temnà ležíTam v cerkvi deklica klečí!«Ti veš, Madona, kaj trpím,Ti sáma veš, kakó greším ...Ne tečejo mi več solzé,Nobeden vzdih več ne povéKakó umíra mi srcé ...Le k njemu sili moj korak,Le njega vidi pógled vsak;Njegovo lice je bledó,Ah, belo kot mrtvaški prt;Temnó njegovo je okó,Iz njega gleda črna smrt;In kadar stopi pred oltar,Obkroža ga svetniški žar ...Kakó ga ljubim presrčnó,Kakó jaz zanj živim samó ...O ti, Madona, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»V sanjàh polnočnih spava svet,S kopréno lunino odét;In sredi cerkve, bled in tihLeží tam v krsti mlad menìh ...«O bog, ti duši pókoj daj,Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...»Ko zvon mrtvaški zazvoní,Deklè na postelji leží, —Obràz je bled, mrtvé očí ...Teló ji s cvetjem potresó,Glavó ji z vencem ovijó.
Na zemlji noč temnà leží;Tam v cerkvi mlad menìh klečí:«Oj večni bog, gospod svetá,Ti gledaš mi na dnò srcá,Na dnò srcá, kjer noč in danTe vnovič križa greh strašan:Le ona polni mi glavó,Povsod le gledam njó, le njó;Kot večne luči sveti žarGorí očíj prelepih par,Kot zárije večerne krasŽarí nebeški njen obràz ...Kakó kipí mi vroča krí,Kakó si je srcé želíKedàr jo vidijo očí ...O bog dobrotni, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»
Na zemlji noč temnà leží;
Tam v cerkvi mlad menìh klečí:
«Oj večni bog, gospod svetá,
Ti gledaš mi na dnò srcá,
Na dnò srcá, kjer noč in dan
Te vnovič križa greh strašan:
Le ona polni mi glavó,
Povsod le gledam njó, le njó;
Kot večne luči sveti žar
Gorí očíj prelepih par,
Kot zárije večerne kras
Žarí nebeški njen obràz ...
Kakó kipí mi vroča krí,
Kakó si je srcé želí
Kedàr jo vidijo očí ...
O bog dobrotni, ti me čuj,
Ljubezni grešne me varuj!»
Na zemlji noč temnà ležíTam v cerkvi deklica klečí!«Ti veš, Madona, kaj trpím,Ti sáma veš, kakó greším ...Ne tečejo mi več solzé,Nobeden vzdih več ne povéKakó umíra mi srcé ...Le k njemu sili moj korak,Le njega vidi pógled vsak;Njegovo lice je bledó,Ah, belo kot mrtvaški prt;Temnó njegovo je okó,Iz njega gleda črna smrt;In kadar stopi pred oltar,Obkroža ga svetniški žar ...Kakó ga ljubim presrčnó,Kakó jaz zanj živim samó ...O ti, Madona, ti me čuj,Ljubezni grešne me varuj!»V sanjàh polnočnih spava svet,S kopréno lunino odét;In sredi cerkve, bled in tihLeží tam v krsti mlad menìh ...«O bog, ti duši pókoj daj,Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...»Ko zvon mrtvaški zazvoní,Deklè na postelji leží, —Obràz je bled, mrtvé očí ...Teló ji s cvetjem potresó,Glavó ji z vencem ovijó.
Na zemlji noč temnà leží
Tam v cerkvi deklica klečí!
«Ti veš, Madona, kaj trpím,
Ti sáma veš, kakó greším ...
Ne tečejo mi več solzé,
Nobeden vzdih več ne pové
Kakó umíra mi srcé ...
Le k njemu sili moj korak,
Le njega vidi pógled vsak;
Njegovo lice je bledó,
Ah, belo kot mrtvaški prt;
Temnó njegovo je okó,
Iz njega gleda črna smrt;
In kadar stopi pred oltar,
Obkroža ga svetniški žar ...
Kakó ga ljubim presrčnó,
Kakó jaz zanj živim samó ...
O ti, Madona, ti me čuj,
Ljubezni grešne me varuj!»
V sanjàh polnočnih spava svet,
S kopréno lunino odét;
In sredi cerkve, bled in tih
Leží tam v krsti mlad menìh ...
«O bog, ti duši pókoj daj,
Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...»
Ko zvon mrtvaški zazvoní,
Deklè na postelji leží, —
Obràz je bled, mrtvé očí ...
Teló ji s cvetjem potresó,
Glavó ji z vencem ovijó.
Vsi vezirji in vse paše,Vse klečalo je pred njim:«Slava ti, nebeško solnce,Slava, sultan Ibrahim!Nihče, kar jih je sedeloNa prestolu kdaj popred,Do kolena ti ne sežeNiti prorok Mahomed.Ah, kedàr te vzame AllahK sebi v sveti sedmi raj,Kaj bo z nami, kaj bo z namiS hlapci tvojimi tedaj!»To so tarnali, jokáli,In še bolj in zmirom bolj;On pa sname z nog sandale,Položí jih na prestòl.«Ne prestanite, otroci,Le togujte še naprej:Tukaj dam vam te sandale,Da slavíte jih odslej.»In vse paše, vsi vezirji,Vse hitelo je navskriž:«Oj sandale, naša radost,Ve naš bog, naš paradiž —»To poskoči takrat sultan,To jim zakričí v obraz:«Uh, vi tepci, vi sleparji,Kaj ste rekli, da sem jaz? ...Ibrahim je na prestolu —On je solnce, on je kralj;Na prestolu so sandale,In vaš kralj je par sandal.Pridi, Omar, pa jih ženiPo vsem mestu naokrogIn oznanjaj: «To so hlapciIn sandale so jim bog!»
Vsi vezirji in vse paše,Vse klečalo je pred njim:«Slava ti, nebeško solnce,Slava, sultan Ibrahim!Nihče, kar jih je sedeloNa prestolu kdaj popred,Do kolena ti ne sežeNiti prorok Mahomed.Ah, kedàr te vzame AllahK sebi v sveti sedmi raj,Kaj bo z nami, kaj bo z namiS hlapci tvojimi tedaj!»To so tarnali, jokáli,In še bolj in zmirom bolj;On pa sname z nog sandale,Položí jih na prestòl.«Ne prestanite, otroci,Le togujte še naprej:Tukaj dam vam te sandale,Da slavíte jih odslej.»In vse paše, vsi vezirji,Vse hitelo je navskriž:«Oj sandale, naša radost,Ve naš bog, naš paradiž —»To poskoči takrat sultan,To jim zakričí v obraz:«Uh, vi tepci, vi sleparji,Kaj ste rekli, da sem jaz? ...Ibrahim je na prestolu —On je solnce, on je kralj;Na prestolu so sandale,In vaš kralj je par sandal.Pridi, Omar, pa jih ženiPo vsem mestu naokrogIn oznanjaj: «To so hlapciIn sandale so jim bog!»
Vsi vezirji in vse paše,Vse klečalo je pred njim:«Slava ti, nebeško solnce,Slava, sultan Ibrahim!
Vsi vezirji in vse paše,
Vse klečalo je pred njim:
«Slava ti, nebeško solnce,
Slava, sultan Ibrahim!
Nihče, kar jih je sedeloNa prestolu kdaj popred,Do kolena ti ne sežeNiti prorok Mahomed.
Nihče, kar jih je sedelo
Na prestolu kdaj popred,
Do kolena ti ne seže
Niti prorok Mahomed.
Ah, kedàr te vzame AllahK sebi v sveti sedmi raj,Kaj bo z nami, kaj bo z namiS hlapci tvojimi tedaj!»
Ah, kedàr te vzame Allah
K sebi v sveti sedmi raj,
Kaj bo z nami, kaj bo z nami
S hlapci tvojimi tedaj!»
To so tarnali, jokáli,In še bolj in zmirom bolj;On pa sname z nog sandale,Položí jih na prestòl.
To so tarnali, jokáli,
In še bolj in zmirom bolj;
On pa sname z nog sandale,
Položí jih na prestòl.
«Ne prestanite, otroci,Le togujte še naprej:Tukaj dam vam te sandale,Da slavíte jih odslej.»
«Ne prestanite, otroci,
Le togujte še naprej:
Tukaj dam vam te sandale,
Da slavíte jih odslej.»
In vse paše, vsi vezirji,Vse hitelo je navskriž:«Oj sandale, naša radost,Ve naš bog, naš paradiž —»
In vse paše, vsi vezirji,
Vse hitelo je navskriž:
«Oj sandale, naša radost,
Ve naš bog, naš paradiž —»
To poskoči takrat sultan,To jim zakričí v obraz:«Uh, vi tepci, vi sleparji,Kaj ste rekli, da sem jaz? ...
To poskoči takrat sultan,
To jim zakričí v obraz:
«Uh, vi tepci, vi sleparji,
Kaj ste rekli, da sem jaz? ...
Ibrahim je na prestolu —On je solnce, on je kralj;Na prestolu so sandale,In vaš kralj je par sandal.
Ibrahim je na prestolu —
On je solnce, on je kralj;
Na prestolu so sandale,
In vaš kralj je par sandal.
Pridi, Omar, pa jih ženiPo vsem mestu naokrogIn oznanjaj: «To so hlapciIn sandale so jim bog!»
Pridi, Omar, pa jih ženi
Po vsem mestu naokrog
In oznanjaj: «To so hlapci
In sandale so jim bog!»
Tam v deželi čudolepiKjer nebeško solnce vzhajaVladal je nešteta ljudstvaV davnih časih moder kralj.Svetla noč zemljó objame;In objame kralja žalost,In zahrepení mu dušaMed duhove tja v višave.Jasno je nebó visokoIn nad jasnim nebom vladaNa prestolu čudokrasnemZemlje in nebá vladár.Klanjajo se mu duhovi,Vsi v prelepih zlatih haljah;Vsi duhovi duša jedna,Duša jedna, lepa, jasnaLepa kot nebó večerno,Jasna kot pomladni danIn kot beli cvet nedolžna ...Žalosten ozrè se kraljTjà na črno, tiho zemljo;Črna kot zavržen angeljPlava trudna pod višavo,In na zemlji bleda žalost,Strast in greh in hladna smrt.Zadrhtéla je od sráma,Ah od studa zadrhtélaMu je duša idealna.«To ní bajka, — dà, iz íla,Iz umazanega blataSo ustvarjena ta trupla;In razgnílo je že davnoKar je bilo duše v njih ...»Trdo je na zémljo palaKraljeva mogočna róka,In drhtèl je grešnik v strahu,V strahu róke vil in molil ...— — — — — — — — —Plava kralj v opojni srečiV svojem tihem, lepem hramu;Síje mu v obràz gorečiSkozi okno lunin žar,Síje v belo, krasno líceKráljeve ljubimke mlade.In teló se trese njemu,In poljublja v sladki strastiIn objemlje dèkle krasno ...«Ah ti sladka moja duša,Ti življenje moje drago —Rož duhtečih si nasulaV srce moje žálostno —Odgrníla je gardíne,Sence temne je razgnalaTvoja róka od baržuna, —Da je solnce posijaloNa ves lepi, jasni svet ...»In po zemlji vsi prostraniSrečo trosi kralj mogočni,In ves narod se mu klanjaIn ves svet mu poje slavo.
Tam v deželi čudolepiKjer nebeško solnce vzhajaVladal je nešteta ljudstvaV davnih časih moder kralj.Svetla noč zemljó objame;In objame kralja žalost,In zahrepení mu dušaMed duhove tja v višave.Jasno je nebó visokoIn nad jasnim nebom vladaNa prestolu čudokrasnemZemlje in nebá vladár.Klanjajo se mu duhovi,Vsi v prelepih zlatih haljah;Vsi duhovi duša jedna,Duša jedna, lepa, jasnaLepa kot nebó večerno,Jasna kot pomladni danIn kot beli cvet nedolžna ...Žalosten ozrè se kraljTjà na črno, tiho zemljo;Črna kot zavržen angeljPlava trudna pod višavo,In na zemlji bleda žalost,Strast in greh in hladna smrt.Zadrhtéla je od sráma,Ah od studa zadrhtélaMu je duša idealna.«To ní bajka, — dà, iz íla,Iz umazanega blataSo ustvarjena ta trupla;In razgnílo je že davnoKar je bilo duše v njih ...»Trdo je na zémljo palaKraljeva mogočna róka,In drhtèl je grešnik v strahu,V strahu róke vil in molil ...— — — — — — — — —Plava kralj v opojni srečiV svojem tihem, lepem hramu;Síje mu v obràz gorečiSkozi okno lunin žar,Síje v belo, krasno líceKráljeve ljubimke mlade.In teló se trese njemu,In poljublja v sladki strastiIn objemlje dèkle krasno ...«Ah ti sladka moja duša,Ti življenje moje drago —Rož duhtečih si nasulaV srce moje žálostno —Odgrníla je gardíne,Sence temne je razgnalaTvoja róka od baržuna, —Da je solnce posijaloNa ves lepi, jasni svet ...»In po zemlji vsi prostraniSrečo trosi kralj mogočni,In ves narod se mu klanjaIn ves svet mu poje slavo.
Tam v deželi čudolepiKjer nebeško solnce vzhajaVladal je nešteta ljudstvaV davnih časih moder kralj.
Tam v deželi čudolepi
Kjer nebeško solnce vzhaja
Vladal je nešteta ljudstva
V davnih časih moder kralj.
Svetla noč zemljó objame;In objame kralja žalost,In zahrepení mu dušaMed duhove tja v višave.Jasno je nebó visokoIn nad jasnim nebom vladaNa prestolu čudokrasnemZemlje in nebá vladár.Klanjajo se mu duhovi,Vsi v prelepih zlatih haljah;Vsi duhovi duša jedna,Duša jedna, lepa, jasnaLepa kot nebó večerno,Jasna kot pomladni danIn kot beli cvet nedolžna ...Žalosten ozrè se kraljTjà na črno, tiho zemljo;Črna kot zavržen angeljPlava trudna pod višavo,In na zemlji bleda žalost,Strast in greh in hladna smrt.
Svetla noč zemljó objame;
In objame kralja žalost,
In zahrepení mu duša
Med duhove tja v višave.
Jasno je nebó visoko
In nad jasnim nebom vlada
Na prestolu čudokrasnem
Zemlje in nebá vladár.
Klanjajo se mu duhovi,
Vsi v prelepih zlatih haljah;
Vsi duhovi duša jedna,
Duša jedna, lepa, jasna
Lepa kot nebó večerno,
Jasna kot pomladni dan
In kot beli cvet nedolžna ...
Žalosten ozrè se kralj
Tjà na črno, tiho zemljo;
Črna kot zavržen angelj
Plava trudna pod višavo,
In na zemlji bleda žalost,
Strast in greh in hladna smrt.
Zadrhtéla je od sráma,Ah od studa zadrhtélaMu je duša idealna.«To ní bajka, — dà, iz íla,Iz umazanega blataSo ustvarjena ta trupla;In razgnílo je že davnoKar je bilo duše v njih ...»Trdo je na zémljo palaKraljeva mogočna róka,In drhtèl je grešnik v strahu,V strahu róke vil in molil ...— — — — — — — — —Plava kralj v opojni srečiV svojem tihem, lepem hramu;Síje mu v obràz gorečiSkozi okno lunin žar,Síje v belo, krasno líceKráljeve ljubimke mlade.In teló se trese njemu,In poljublja v sladki strastiIn objemlje dèkle krasno ...«Ah ti sladka moja duša,Ti življenje moje drago —Rož duhtečih si nasulaV srce moje žálostno —Odgrníla je gardíne,Sence temne je razgnalaTvoja róka od baržuna, —Da je solnce posijaloNa ves lepi, jasni svet ...»In po zemlji vsi prostraniSrečo trosi kralj mogočni,In ves narod se mu klanjaIn ves svet mu poje slavo.
Zadrhtéla je od sráma,
Ah od studa zadrhtéla
Mu je duša idealna.
«To ní bajka, — dà, iz íla,
Iz umazanega blata
So ustvarjena ta trupla;
In razgnílo je že davno
Kar je bilo duše v njih ...»
Trdo je na zémljo pala
Kraljeva mogočna róka,
In drhtèl je grešnik v strahu,
V strahu róke vil in molil ...
— — — — — — — — —
Plava kralj v opojni sreči
V svojem tihem, lepem hramu;
Síje mu v obràz goreči
Skozi okno lunin žar,
Síje v belo, krasno líce
Králjeve ljubimke mlade.
In teló se trese njemu,
In poljublja v sladki strasti
In objemlje dèkle krasno ...
«Ah ti sladka moja duša,
Ti življenje moje drago —
Rož duhtečih si nasula
V srce moje žálostno —
Odgrníla je gardíne,
Sence temne je razgnala
Tvoja róka od baržuna, —
Da je solnce posijalo
Na ves lepi, jasni svet ...»
In po zemlji vsi prostrani
Srečo trosi kralj mogočni,
In ves narod se mu klanja
In ves svet mu poje slavo.
Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloníIn Azraelu, angelju,Otožno govorí:«Oj smrtni angelj Azrael,Poglédi na zemljó,Poglej pod nama starca tamKakó strmí v nebó —Kakó vzdihuje, moli spet:‚Le jedno si želím,Popréd ko pred obrazom tiNa smrtni dan stojím.Prelepe tiste dní, gospod,Dočakati mi daj,Ko pošlješ nam na zemljo dolSvoj mirni, jasni ràj;Ah, daj mi gledati, gospod,Prelepe tiste dní,Kot sta nam jih oznanjalaTolstoj in Bellamy ...‘Nagíblje se, oj starec moj,Na véčer že tvoj čas,A večno ne živí nihčèKot Ahasver in jaz.Razpnì peroti, Azrael,Poléti na zemljó,Pa z róko svojo žámetnoZatísni mu okó ...»In tiho dvoje temnih krilNa zemljo dol hití ...Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloní.
Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloníIn Azraelu, angelju,Otožno govorí:«Oj smrtni angelj Azrael,Poglédi na zemljó,Poglej pod nama starca tamKakó strmí v nebó —Kakó vzdihuje, moli spet:‚Le jedno si želím,Popréd ko pred obrazom tiNa smrtni dan stojím.Prelepe tiste dní, gospod,Dočakati mi daj,Ko pošlješ nam na zemljo dolSvoj mirni, jasni ràj;Ah, daj mi gledati, gospod,Prelepe tiste dní,Kot sta nam jih oznanjalaTolstoj in Bellamy ...‘Nagíblje se, oj starec moj,Na véčer že tvoj čas,A večno ne živí nihčèKot Ahasver in jaz.Razpnì peroti, Azrael,Poléti na zemljó,Pa z róko svojo žámetnoZatísni mu okó ...»In tiho dvoje temnih krilNa zemljo dol hití ...Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloní.
Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloníIn Azraelu, angelju,Otožno govorí:
Visoko tam nad zvezdami
Ob oknu bog sloní
In Azraelu, angelju,
Otožno govorí:
«Oj smrtni angelj Azrael,Poglédi na zemljó,Poglej pod nama starca tamKakó strmí v nebó —
«Oj smrtni angelj Azrael,
Poglédi na zemljó,
Poglej pod nama starca tam
Kakó strmí v nebó —
Kakó vzdihuje, moli spet:‚Le jedno si želím,Popréd ko pred obrazom tiNa smrtni dan stojím.
Kakó vzdihuje, moli spet:
‚Le jedno si želím,
Popréd ko pred obrazom ti
Na smrtni dan stojím.
Prelepe tiste dní, gospod,Dočakati mi daj,Ko pošlješ nam na zemljo dolSvoj mirni, jasni ràj;
Prelepe tiste dní, gospod,
Dočakati mi daj,
Ko pošlješ nam na zemljo dol
Svoj mirni, jasni ràj;
Ah, daj mi gledati, gospod,Prelepe tiste dní,Kot sta nam jih oznanjalaTolstoj in Bellamy ...‘
Ah, daj mi gledati, gospod,
Prelepe tiste dní,
Kot sta nam jih oznanjala
Tolstoj in Bellamy ...‘
Nagíblje se, oj starec moj,Na véčer že tvoj čas,A večno ne živí nihčèKot Ahasver in jaz.
Nagíblje se, oj starec moj,
Na véčer že tvoj čas,
A večno ne živí nihčè
Kot Ahasver in jaz.
Razpnì peroti, Azrael,Poléti na zemljó,Pa z róko svojo žámetnoZatísni mu okó ...»
Razpnì peroti, Azrael,
Poléti na zemljó,
Pa z róko svojo žámetno
Zatísni mu okó ...»
In tiho dvoje temnih krilNa zemljo dol hití ...Visoko tam nad zvezdamiOb oknu bog sloní.
In tiho dvoje temnih kril
Na zemljo dol hití ...
Visoko tam nad zvezdami
Ob oknu bog sloní.
Pol kraljestva dal je tebi KrukoIn še vedno ti je čelo mračno!Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:Ta ravnina pod teboj zelena,Bistri viri in šumeče reke,Črni gozdi in visoke goreIn v daljavi jezera bleščeča —Vse je tvoje, ti pa si otožen!«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,Kaj mi hoče moja krasna zemlja?Da imel bi jo pod žezlom svojimVso državo Lótarja vladarja,In še večjo, večjo ... in vso zemljo!Da sedèl bi na prestolu zlatem,Da bi kronal me sam Oče rimski,In pred mano bi ves svet se klanjal, —Pa ostalo srce bi nesrečno! ...Ti, Slavina, si kraljestvo moje;In ko dala žezlo bi mi v roko,Na glavó mi krono položila,Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ...Naj mi skloni tilnik jeza božja,Če ne pahnem te s prestola, Kruko!Pol podaril si mi zemlje svoje,Zemlje, ki si mojemu očetuBíl iztrgal jo z nasilno róko ...A imej jo, zemljo dedov mojih,Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —Vse bogastvo moje, vse gradove,Vzemi vse, a meni daj Slavíno ...Ne, prositi nečem te pohlevno:Ti očetu zemljo si iztrgal —Sin iztrga tebi lepo ženo ...»To premišlja Henrik v strasti svojiTam ob Peni na visokem gradu,Na visokem gradu kralja Kruka.Tàkrat zástor težki se razgrneIn Slavína obstojí med vrati;Lice belo skríva si v kopréno,Zatrepeče glas ji v polutemi:«Ako ljubiš, knez, življenje svoje,Hitro konja brzega zajaši,Pa odbeži skrivno v temni noči;Kralj te vabi jutri na gostíjo, —A ne vabi te na rujno vino, —Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...»— — — — — — — — — — —In prisije v jutru zlato solnce.Hrup in šum po gradu se razlega:Kralj pripravlja víteško gostíjo.Po vseh potih na konjičih iskrihProti gradu vítezi hitijo.Po dvoranah šetajo se lahnoDeve krasne s krasnimi junaki;A najlepša je kraljica mladaIn junak je Henrik najkrasnejši.Kruko sede na visoki préstol —V hipu vtihne govorjenje sladko.Svetle čaše nosijo strežaji,Z rujnim vinom polnijo jih gostom.In s prestola vstane temni Kruko,Mirno stopi Henriku pred liceIn visoko dvigne čašo zlato:«Henrik, srcu mojemu najdražji,V trdno zvezo pij iz čaše moje!»«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,A desnico pa za pasom skrívaš?Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,Da ostale bi ti v podli duši,In morílec iz očíj ti gleda! ...Ti si hotel, da se kri prelíje,Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»Kralju vroča kri privrè iz prsij,Obledí mu lice v bolečíniIn k nogám se knezu mrtev zgrudi.Mirno stopi Henrik do prestola,Meč krvavi mu drží desníca,Po dvorani zrè okó ponosno:«Kaj molčíte, ko na zlati préstolKralj vam novi seda z žezlom v roki?»Družba kliče v strahu, začudenju:«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»In Slavina sede poleg njega.«Kaj na mizah vino vam počívaKo poroča se vladar vaš, Henrik ...?»Po dvorani čaše zazveníjo.«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,Bog te žívi, o kraljíca krasna!»
Pol kraljestva dal je tebi KrukoIn še vedno ti je čelo mračno!Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:Ta ravnina pod teboj zelena,Bistri viri in šumeče reke,Črni gozdi in visoke goreIn v daljavi jezera bleščeča —Vse je tvoje, ti pa si otožen!«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,Kaj mi hoče moja krasna zemlja?Da imel bi jo pod žezlom svojimVso državo Lótarja vladarja,In še večjo, večjo ... in vso zemljo!Da sedèl bi na prestolu zlatem,Da bi kronal me sam Oče rimski,In pred mano bi ves svet se klanjal, —Pa ostalo srce bi nesrečno! ...Ti, Slavina, si kraljestvo moje;In ko dala žezlo bi mi v roko,Na glavó mi krono položila,Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ...Naj mi skloni tilnik jeza božja,Če ne pahnem te s prestola, Kruko!Pol podaril si mi zemlje svoje,Zemlje, ki si mojemu očetuBíl iztrgal jo z nasilno róko ...A imej jo, zemljo dedov mojih,Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —Vse bogastvo moje, vse gradove,Vzemi vse, a meni daj Slavíno ...Ne, prositi nečem te pohlevno:Ti očetu zemljo si iztrgal —Sin iztrga tebi lepo ženo ...»To premišlja Henrik v strasti svojiTam ob Peni na visokem gradu,Na visokem gradu kralja Kruka.Tàkrat zástor težki se razgrneIn Slavína obstojí med vrati;Lice belo skríva si v kopréno,Zatrepeče glas ji v polutemi:«Ako ljubiš, knez, življenje svoje,Hitro konja brzega zajaši,Pa odbeži skrivno v temni noči;Kralj te vabi jutri na gostíjo, —A ne vabi te na rujno vino, —Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...»— — — — — — — — — — —In prisije v jutru zlato solnce.Hrup in šum po gradu se razlega:Kralj pripravlja víteško gostíjo.Po vseh potih na konjičih iskrihProti gradu vítezi hitijo.Po dvoranah šetajo se lahnoDeve krasne s krasnimi junaki;A najlepša je kraljica mladaIn junak je Henrik najkrasnejši.Kruko sede na visoki préstol —V hipu vtihne govorjenje sladko.Svetle čaše nosijo strežaji,Z rujnim vinom polnijo jih gostom.In s prestola vstane temni Kruko,Mirno stopi Henriku pred liceIn visoko dvigne čašo zlato:«Henrik, srcu mojemu najdražji,V trdno zvezo pij iz čaše moje!»«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,A desnico pa za pasom skrívaš?Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,Da ostale bi ti v podli duši,In morílec iz očíj ti gleda! ...Ti si hotel, da se kri prelíje,Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»Kralju vroča kri privrè iz prsij,Obledí mu lice v bolečíniIn k nogám se knezu mrtev zgrudi.Mirno stopi Henrik do prestola,Meč krvavi mu drží desníca,Po dvorani zrè okó ponosno:«Kaj molčíte, ko na zlati préstolKralj vam novi seda z žezlom v roki?»Družba kliče v strahu, začudenju:«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»In Slavina sede poleg njega.«Kaj na mizah vino vam počívaKo poroča se vladar vaš, Henrik ...?»Po dvorani čaše zazveníjo.«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,Bog te žívi, o kraljíca krasna!»
Pol kraljestva dal je tebi KrukoIn še vedno ti je čelo mračno!Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:Ta ravnina pod teboj zelena,Bistri viri in šumeče reke,Črni gozdi in visoke goreIn v daljavi jezera bleščeča —Vse je tvoje, ti pa si otožen!
Pol kraljestva dal je tebi Kruko
In še vedno ti je čelo mračno!
Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
Ta ravnina pod teboj zelena,
Bistri viri in šumeče reke,
Črni gozdi in visoke gore
In v daljavi jezera bleščeča —
Vse je tvoje, ti pa si otožen!
«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,Kaj mi hoče moja krasna zemlja?Da imel bi jo pod žezlom svojimVso državo Lótarja vladarja,In še večjo, večjo ... in vso zemljo!Da sedèl bi na prestolu zlatem,Da bi kronal me sam Oče rimski,In pred mano bi ves svet se klanjal, —Pa ostalo srce bi nesrečno! ...Ti, Slavina, si kraljestvo moje;In ko dala žezlo bi mi v roko,Na glavó mi krono položila,Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ...Naj mi skloni tilnik jeza božja,Če ne pahnem te s prestola, Kruko!Pol podaril si mi zemlje svoje,Zemlje, ki si mojemu očetuBíl iztrgal jo z nasilno róko ...A imej jo, zemljo dedov mojih,Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —Vse bogastvo moje, vse gradove,Vzemi vse, a meni daj Slavíno ...Ne, prositi nečem te pohlevno:Ti očetu zemljo si iztrgal —Sin iztrga tebi lepo ženo ...»
«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
Kaj mi hoče moja krasna zemlja?
Da imel bi jo pod žezlom svojim
Vso državo Lótarja vladarja,
In še večjo, večjo ... in vso zemljo!
Da sedèl bi na prestolu zlatem,
Da bi kronal me sam Oče rimski,
In pred mano bi ves svet se klanjal, —
Pa ostalo srce bi nesrečno! ...
Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
In ko dala žezlo bi mi v roko,
Na glavó mi krono položila,
Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ...
Naj mi skloni tilnik jeza božja,
Če ne pahnem te s prestola, Kruko!
Pol podaril si mi zemlje svoje,
Zemlje, ki si mojemu očetu
Bíl iztrgal jo z nasilno róko ...
A imej jo, zemljo dedov mojih,
Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
Vse bogastvo moje, vse gradove,
Vzemi vse, a meni daj Slavíno ...
Ne, prositi nečem te pohlevno:
Ti očetu zemljo si iztrgal —
Sin iztrga tebi lepo ženo ...»
To premišlja Henrik v strasti svojiTam ob Peni na visokem gradu,Na visokem gradu kralja Kruka.Tàkrat zástor težki se razgrneIn Slavína obstojí med vrati;Lice belo skríva si v kopréno,Zatrepeče glas ji v polutemi:«Ako ljubiš, knez, življenje svoje,Hitro konja brzega zajaši,Pa odbeži skrivno v temni noči;Kralj te vabi jutri na gostíjo, —A ne vabi te na rujno vino, —Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...»— — — — — — — — — — —In prisije v jutru zlato solnce.Hrup in šum po gradu se razlega:Kralj pripravlja víteško gostíjo.Po vseh potih na konjičih iskrihProti gradu vítezi hitijo.Po dvoranah šetajo se lahnoDeve krasne s krasnimi junaki;A najlepša je kraljica mladaIn junak je Henrik najkrasnejši.Kruko sede na visoki préstol —V hipu vtihne govorjenje sladko.Svetle čaše nosijo strežaji,Z rujnim vinom polnijo jih gostom.In s prestola vstane temni Kruko,Mirno stopi Henriku pred liceIn visoko dvigne čašo zlato:«Henrik, srcu mojemu najdražji,V trdno zvezo pij iz čaše moje!»
To premišlja Henrik v strasti svoji
Tam ob Peni na visokem gradu,
Na visokem gradu kralja Kruka.
Tàkrat zástor težki se razgrne
In Slavína obstojí med vrati;
Lice belo skríva si v kopréno,
Zatrepeče glas ji v polutemi:
«Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
Hitro konja brzega zajaši,
Pa odbeži skrivno v temni noči;
Kralj te vabi jutri na gostíjo, —
A ne vabi te na rujno vino, —
Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...»
— — — — — — — — — — —
In prisije v jutru zlato solnce.
Hrup in šum po gradu se razlega:
Kralj pripravlja víteško gostíjo.
Po vseh potih na konjičih iskrih
Proti gradu vítezi hitijo.
Po dvoranah šetajo se lahno
Deve krasne s krasnimi junaki;
A najlepša je kraljica mlada
In junak je Henrik najkrasnejši.
Kruko sede na visoki préstol —
V hipu vtihne govorjenje sladko.
Svetle čaše nosijo strežaji,
Z rujnim vinom polnijo jih gostom.
In s prestola vstane temni Kruko,
Mirno stopi Henriku pred lice
In visoko dvigne čašo zlato:
«Henrik, srcu mojemu najdražji,
V trdno zvezo pij iz čaše moje!»
«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,A desnico pa za pasom skrívaš?Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,Da ostale bi ti v podli duši,In morílec iz očíj ti gleda! ...Ti si hotel, da se kri prelíje,Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»Kralju vroča kri privrè iz prsij,Obledí mu lice v bolečíniIn k nogám se knezu mrtev zgrudi.Mirno stopi Henrik do prestola,Meč krvavi mu drží desníca,Po dvorani zrè okó ponosno:«Kaj molčíte, ko na zlati préstolKralj vam novi seda z žezlom v roki?»Družba kliče v strahu, začudenju:«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»In Slavina sede poleg njega.«Kaj na mizah vino vam počívaKo poroča se vladar vaš, Henrik ...?»Po dvorani čaše zazveníjo.«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,Bog te žívi, o kraljíca krasna!»
«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
A desnico pa za pasom skrívaš?
Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
Da ostale bi ti v podli duši,
In morílec iz očíj ti gleda! ...
Ti si hotel, da se kri prelíje,
Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»
Kralju vroča kri privrè iz prsij,
Obledí mu lice v bolečíni
In k nogám se knezu mrtev zgrudi.
Mirno stopi Henrik do prestola,
Meč krvavi mu drží desníca,
Po dvorani zrè okó ponosno:
«Kaj molčíte, ko na zlati préstol
Kralj vam novi seda z žezlom v roki?»
Družba kliče v strahu, začudenju:
«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»
In Slavina sede poleg njega.
«Kaj na mizah vino vam počíva
Ko poroča se vladar vaš, Henrik ...?»
Po dvorani čaše zazveníjo.
«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
Bog te žívi, o kraljíca krasna!»